torek, 16. junij 2020

Joss Stirling: SORODNI DUŠI

Leto izida: 2012

Založba: Založba Zala

Zgradba: poglavja

Prevedla: Nataša Kovač

Jezikovni pregled: Mateja Črv Sužnik in Ivan Sužnik

Naslov izvirnika: Finding Sky

Uredila: Mateja Črv Sužnik

Julia Golding (1969) je romanopiska, ki piše knjige, poleg svojega imena, tudi pod psevdonima Joss Stirling in Eva Edwards.  Za svoja dela je prejela že veliko nagrad.

http://goldinggateway.com/

Sky Bright se iz rodne Anglije skupaj s starši preseli v ameriško mestece Wrickenridge v Koloradu. Začne hoditi v novo šolo, dobi nove prijatelje ... Najbolj pa jo očara Zed Benedict, frajer na motorju, na katerega so nora vsa dekleta na šoli.

Ko pa Zed na nogometni tekmi spregovori s Sky v mislih, je razkrito, da sta oba savanta, človeka z nadnaravnimi močmi in sorodni duši, kar pomeni, da sta si usojena. Kako lepo in preprosto! Tu bi se zgodba lahko zaključila. Toda Sky preganjajo temne sence iz otroštva, še hujše zlo pa ji grozi v prihodnosti. Ugrabijo jo zlobni savanti in ji popolnoma zmešajo spomin.

Čez nekaj časa na srečo okreva, a to pomeni, da sledi še nova kriminalna akcija, v kateri Sky in policiji uspe ujeti zlobne savante. Končno se znebi temnih senc in lahko veselo gleda v svetlo prihodnost.

Knjiga Sorodni duši je ena izmed mojih najljubših knjig. V njej se neprestano prepletajo trije žanri: ljubezen, fantazija in kriminal. Knjiga ima še nadaljevanje v slovenščini z naslovom Kradljiva Phoenix, še približno šest knjig o sorodnih dušah pa je napisano v angleščini.

Sicer ne maram fantazijskih knjig, ampak ta je napisana res fantastično in zanimivo, kar je meni zelo, zelo pomembno pri knjigah. To knjigo sem odkrila lansko poletje ter si jo od takrat vedno znova izposojam v knjižnici. Pa še všeč mi je, da ta knjiga ni zelo poznana in si jo lahko skoraj vsakič izposodim, saj je vedno prosta. Edina moja kritika pa je, da ostalih šest knjig (še) ni prevedenih v slovenščino.  Založba Zala, skrajni čas je, da prevedete ostale knjige od Joss Stirling. Velika oboževalka čaka na ostale knjige v tej seriji.

                                                                                Iris Ana Blažič, 6. c

 


petek, 12. junij 2020

OB KONCU DEVETLETKE

Spomnim se prvega šolskega dne, ko smo z veliko šolsko torbo in polni navdušenja vstopili skozi šolska vrata. Šole sem se zelo veselila, z veseljem pa sem spoznavala tudi nove prijatelje. 

Ko smo stopili v razred, smo se posedli za mize in spomnim se, da je bil to najboljši občutek na svetu. V prvem in drugem razredu smo imeli isto učiteljico, Majo Škrjanc, v podaljšanem bivanju pa učitelja Braneta Božiča. Najbolj mi je ostalo v spominu  druženje v podaljšanem bivanju, ko smo se lovili na šolskem vrtu ali pa ob deževnih dnevih  v razredu gledali risanke 

Ko smo prišli v tretji razred, smo bili prva generacija, ki je že imela ocene v tretjem razredu, kar se mi je takrat zdelo grozno. A ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da smo dobili nek vzorec, kako bo izgledalo z ocenami.  

V četrtem razredu smo imeli pouk bolj umetniško orientiran, saj je naša učiteljica imela tudi interesno dejavnost ljudski plesi in igre, kjer otroci plešejo in pojejo kot v starih časih.  

Iz petega razreda mi je v spominu najbolj ostalo izdelovanje ladjic iz stirodurja, saj smo se ob izdelovanju zelo zabavali, in pa seveda šola v naravi, kjer smo odšli v krasno Savudrijo.  

Ko pa smo prišli v šesti razred, smo se morali navaditi na veliko novih stvari, kot so na primer, da si se moral prestavljati za vsak predmet v drug razred ali pa to, da so nas premešali in združili s podružnicami in s tem smo pridobili veliko novih prijateljev. V šestem razredu pa smo imeli tudi nacionalno preverjanje znanja, kar je nekaj, česar nimaš vsak dan, in pa tudi tabor v Cerknem, kjer so se ustvarili zelo dobri spomini.  

V sedmem razredu mi je bil najbolj všeč naš tabor pri Soči, kjer smo se zelo zabavali, še posebej pri orientaciji, ko smo morali sami oziroma v trojicah  slediti zemljevidu, da smo se lahko vrnili nazaj do našega doma. 

Osmi razred je najtežji od vseh ... ha ha ha, ne bi rekla! Osebno mi osmi razred ni bil najtežji, najbolj všeč mi je bilo, da se je naravoslovje razdelilo na kemijo, biologijo in fiziko. Kemija in biologija pa sta danes dva od mojih najljubših predmetov.  

In končno deveti razred, zadnji in težko pričakovan razred osnovne šole, mineva zelo hitro. V devetem razredu pa smo doživeli nekaj, česar ni doživela še nobena generacija,  zaradi epidemije koronavirusa se nam je namreč sredi marca zaprla šola  in ostala zaprta vse do junija. Treba se je bilo privaditi na spremembo, pouk je namreč potekal preko interneta. Ko smo se končno vrnili, smo imeli ogromno novih pravil, ki smo se jih morali držati, izvedeli pa smo tudi nekaj slabih novic, in sicer da nam odpade težko pričakovana valeta. Vem pa, da nam ne bi uspelo priti vse do sem brez vseh učiteljev in naše razredničarke Anamarije Erčulj. 


                                                                                                                   Ana Vidovič, 9. b

ponedeljek, 08. junij 2020

RASIZEM


Rasizem je oblika diskriminacije, ki temelji na rasnih razlikah ljudi. Ponavadi pomeni predsodke in diskriminacijo proti ljudem, ki so druge rase ali narodnosti.


Kaj pa pravzaprav je rasa? Rasa označuje ljudi, ki jih druži določeno dejstvo ali značilnost, ki se deduje. Najpogosteje rasno delimo ljudi po barvi kože/polti, vendar deljenje ljudi po vidnih ali nevidnih razločevalnih znakih ni zakonito in ne samo to s tem kršiš tudi človekove pravice. Raziskave so pokazale da, imajo ženske po navadi svetlejšo polt kot moški, prav tako pa ljudje, ki živijo na bolj severnih predelih Zemlje. Ljudje, ki živijo na bolj južnih predelih pa imajo bolj temnejšo polt, saj so tudi bolj direktno izpostavljeni soncu. Osnovno delimo rase na belo, črno in rumeno, vendar po barvi polti ljudje ne moremo določiti lastnosti človeka, kot na primer inteligenco. Prav tako vemo, da smo se vsi ljudje razvili iz opice, se pravi da imamo konec koncev vsi del osnovne enake rase.

Rasizem pa traja že zelo dolgo, včasih je veljalo da so ljudje črne rase sužnji in to je zelo vplivalo na podobo današnjega sveta. Trenutno se rasizem lahko najbolje in najizraziteje opazi v ZDA, kjer ljudje množično protestirajo, saj tamkajšnje oblasti dovoljujejo rasizem. Rasizem v Ameriki smo zagotovo vsi opazili na poročilih ali pa na družbenih omrežjih, kjer se ljudje borijo za osnovne človekove pravice. Veliko rasizma pa se najde tudi na internetu, kjer se veliko stvari tudi začne. Zapomniti si moramo, da smo vsi ljudje in da imamo vsi ljudje čustva, ime, srce in možgane tako, da ni pomembno, katere rase si, saj smo konec koncev vsi ljudje. 

21. marec je SVETOVNI DAN BOJA PROTI RASNI DISKRIMINACIJI / SVETOVNI DAN STRPNOSTI, namen dneva je opomniti ljudi na boj proti rasističnemu nasilju, stereotipih v medijih in vsakdanji diskriminaciji. Združeni narodi so ga razglasili leta 1966.

Za konec pa si oglej tale posnetek.



                                                                                                                      

                                                                                                                                                                                   Ana Vidovič, 9. b


Viri