petek, 31. oktober 2014

NOČ ČAROVNIC

Noč čarovnic (znana tudi kot Halloween) je praznik, ki ga praznujemo na noč 31. oktobra. 
Slavi se predvsem v angleško govorečem svetu, kot na primer na Irskem, ZDA, Kanadi, Angliji, Avstraliji in Novi Zelandiji. To noč se predvsem otroci preoblečejo v nekaj strašnega, na primer v čarovnice, duhove, zombije, okostnjake itd. Vsi ti otroci hodijo od vrat do vrat ter prosijo za sladkarije. Tudi hiše okrasijo z bučami, pajčevinami in svečami.

Vir: http://www.shinzoo.com/category/halloween/halloween.php

Stari Kelti so 1. novembra slavili začetek novega leta, proslava pa je bila namenjena bogu Sonca, včasih pa tudi gospodarju smrti (Samhainu). Verjeli so, da ob polni Luni, najpogosteje noč pred dnevom mrtvih (31. oktobra), mrtvi vstajajo iz svojih grobov in tako ponovno pridejo na Zemljo ter obiščejo svoje domove. Zato so se ljudje, ki jih je bilo strah, da bi srečali mrtve, skrivali za različnimi maskami in ustvarjali velik hrup. S prihodom Rimljanov je dan mrtvih dobil stalen datum.
Noč čarovnic so prvotno praznovali le v katoliških preskrbljenih območjih Britanskega otočja, zlasti na Irskem. Od tam je prišlo  v 19. stoletju v Združene državah Amerike veliko irskih priseljencev. Zaradi svoje privlačnosti je bil praznik kmalu sprejet in se je razvil v pomembni festival v Združenih državah Amerike in Kanadi.
Običaj, da okrasimo bučo, prihaja iz Irske. Tam je živel tudi domišljav in skopušen Jack.  Neka zgodba pravi, da je pretental vraga tako, da mu je ponudil svojo dušo v zameno za pijačo. Vrag mu je ustregel tako, da se je spremenil v kovanec, s katerim bi kovač plačal pijačo. Prebrisani kovač pa je kovanec vtaknil v svoj žep, v katerem je imel križ, zaradi katerega se vrag ni mogel spremeniti nazaj. Ko je vrag Jacku obljubil, da 10 let ne bo izterjal njegove duše, ga je izvlekel iz žepa. Po desetih letih je vraga ponovno prevaral tako, da ga je zaprosil, naj mu da jabolko iz stebla, a v trenutku, ko se je vrag spremenil v steblo z jabolkom, je nanj narisal križ. Tako se vrag ponovno ni mogel spremeniti nazaj. Ko je Jack umrl, zaradi svojega grešnega življenja ni bil sprejet v Nebesa, a na vratih v Pekel ga je pričakal vrag in poslal nazaj v mrak. Pomagal mu je tako, da mu je dal žerjavico oglja. Jack je imel v žepu repo, katero je izdolbel, in vanjo vstavil žerjavico s tem pa se je začel običaj izrezovanja buč.


                                                                                                                                                              Nina Ogrin, 7. c

četrtek, 30. oktober 2014

CHRISTIANE F.: MI OTROCI S POSTAJE ZOO

Knjiga je napisana po resnični zgodbi, ki jo je doživela pisateljica.

Ko je bila še majhna deklica, je živela na vasi s svojo materjo, očetom in leto dni
mlajšo sestrico. Oče ju je vedno pretepal. Živela je v vasi, oddaljeni od mesta.
Ko pa je imela 4 leta, je oče dobil službo v oddaljenem mestu. Živeli so v bloku. 
Kot je v  knjigi predstavila blok, je bil grozen, hodniki so smrdeli, peskovnik je bil čisto
polulan od malih in velikih otok. V tem mestu so te imeli radi, če si pretepa ljudi in bil strog z njimi. Kmalu po selitvi je tudi pisateljica postala takšna. Že je hodila v šolo, dobila je nove prijatelje in vsak dan je bolj ugovarjala učiteljem in prijateljem. Imela je 10 let, ko je začela kaditi. Doma jo je oče vedno bolj tepel, ona pa mlajše otroke. Ponovno so se preselili. V Berlinu je hodila v nočne klube, kjer so kadili in pili. Vedno manj je hodila v šolo in vedno več v klube. Imela je 12 let, ko je začela uživati drogo. Kamorkoli je šla, je imela pri sebi brizgo z drogo. Med poletnimi  počitnicami je šla na vas k babici, kjer je nekoč živela. V tistem tednu je čisto pozabila na drogo, tablete, pijačo in cigarete. Ko se je vrnila, je bil njen fant že čisto zasvojen, ni hodil v klube temveč je drogo nabavljal na železniški postaji Zoo.
Živela sta od droge. Ko je njena mati ugotovila, da njena hči uživa drogo, sta takoj začela z ovajanjem (njen fant in ona, pomagala jima je njena mati). 7 najdaljših dni in noči. Smrdela je, ni čutila telesa ... Po enem tednu odvajanja sta  šla na sprehod po mestu, srečala sta prijatelje in :"… saj ne bo škodilo če malo probava". spet sta začela uživati drogo, spet sta začela nabavljati na postaji Zoo in bila tam ves dan. Spet je šlo vse od začetka, cigareti, droga, pijača, razne  tablete ... Ponovno so bile poletne počitnice in njena mati je želela, da ostane več  tednov pri babici, da bi se ponovno odvadila droge. Vrnila se je s počitnic, bila je čista. Dobila se je s fantom, ki pa je bil še vedno zasvojen z drogo.

Mislite da se je ponovno zasvojila? Jo je fant silil v drogo? Preberite knjigo in
izvedeli boste.
Jaz sem si izbrala knjigo zaradi naslova in obnove. Knjiga mi je bila zelo všeč, saj je napisana po resničnih dogodkih in ker nam je pisateljica zaupala svoje otroštvo.
Upam, da bo tudi vam všeč. 

                                                                              Janja Zupančič, 8. b

sreda, 29. oktober 2014

JESEN

Jesen je letni čas, ki se začne 23. septembra in traja do začetka zime, 21. decembra. Jeseni se na drevesih obarvajo rumeno, rdeče ali rjavo. Jesenski dnevi so krajši in bolj mokri, noči pa daljše kot ponavadi. Jutra so mrzla, dnevi pa niso ne prevroči in ne premrzli. Pogosto pada dež. Jesen je zelo nestabilno obdobje. Jeseni na drevesih dozori kostanj, ki ga lahko nabiramo. Dozorijo pa tudi jabolka, slive in grozdje, v gozdovih pa rastejo gobe. Jeseni se končajo poletne počitnice in prične se šola. Rastline in živali se pripravljajo na mrzlo zimo. Listi bodo, preden bodo odpadli, poslali hrano koreninam. Nekatere živali si pripravljajo zalogo hrane, druge v tem času veliko jedo. Ptice selivke se v jatah selijo na jug. Jeseni se oblečemo v toplejša oblačila, nosimo jakne, ko je zelo mrzlo, pa na glavo poveznemo kapo. Na poljih kmetje pobirajo še zadnje pridelke, v sadovnjakih nabirajo sadje. Pogosto opravilo jeseni je tudi obiranje grozdja v vinogradih. Temu delu pravimo trgatev.

Vir: Vir: http://bestdesignoptions.com/?p=12653
Jeseni praznujemo več praznikov. 1. november, ki je državni in krščanski praznik. S tem dnem počastimo spomin na umrle sorodnike in prijatelje. Dela prost dan je tudi 31. Oktobra, ko praznujemodan reformacije. Na ta dan se spomnimo Primoža Trubarja, ki je napisal prvo knjigo v slovenskem jeziku.

                                                                  Stela Sitar, 8. c

četrtek, 23. oktober 2014

HARMONIKA

Ko sem bil majhen, sem hotel igrati harmoniko. Starši so mi rekli, naj malo počakam, ker sem še premajhen. Ko sem dopolnil 9 let, sem si kupil manjšo harmoniko in jo začel igrati.


Učiti sem se začel pri očetovem bratrancu Martinu Vodlanu, ki ima ansambel, ki se imenuje Viharnik. Ime ansambla Viharnik izvira iz planinskega drevesa, ki se imenuje viharnik. Ansambel Viharnik vsebuje 5 članov. Ko sem se začel učiti harmoniko, sem se učil od lahkih pesmi do malo težjih. Znam že okoli 45 pesmi. Harmoniko igram približno 45 minut na dan. Ko imam vaje pri učitelju, ponovim nekaj pesmi, in če imam večinoma prav, dobim novo pesem. Če pa nimam kaj prav, moram doma ponavljati in ne dobim nove pesmi. Na vaje hodim vsak teden ob petkih. 
Najraje igram te pesmi:
·        Bela obleka
·        Kmetič praznuje       
·        Na Golici
·        Veseli Ribničan                        
·        Veselo v Kamnik    
·        Črnolaso dekle
·        Prva harmonika …

Imamo tudi orkester, ki se imenuje harmonikarski orkester Martina Vodlana. Z orkestrom se udeležujemo raznih sejmov in prireditev. V orkestru nas je približno 35. Pred dvema letoma sem kupil veliko harmoniko, ki jo je naredil Martin Vodlan.


Harmonika ima CFB uglasitev.
Meh:
Med počitnicami pride bratranec na počitnice in skupaj igrava harmoniko. Bratranec ima manjšo harmoniko kot jaz. Ko igrava harmoniko, naju njegov brat spremlja s trobento. Bratranec, ki igra trobento, hodi v 5 razred. Drugi bratranec, ki igra harmoniko, hodi v 6. razred in se harmoniko uči pri Cirilu, ki igra v ansamblu Trio Špica. Igrati harmoniko je zelo fino, saj se pri igranju zelo sprostim in uživam.

 Ogrodje:                                                 Trobentice:                 















Moja nova harmonika je rdeče in črne barve ter ima 11 trobentic. Na mehu je narisan sončni zahod. Ima 40 tipk in 11 basov. Na prvi strani je napisano moje ime in ime ansambla Viharnik. Pod njim pa je narisano planinsko drevo viharnik. Upam da bo moja harmonika še dolgo zdržala moje igranje.                        
Če hočete izvedeti več o našem orkestru, vtipkajte na Facebook Harmonikarski orkester Martina Vodlana.


                                                                                  Zvonko Mlinar, 8. a

torek, 21. oktober 2014

UTRINKI S KULTURNEGA DNE O RELIGIJAH

V torek smo imeli kulturni dan na temo religije in kulture po svetu.
Izbrala sem si likovno delavnico in meditacijo. Pri likovni delavnici smo risali na temo religije. Najbolj sem se veselila meditacije. Lahko rečem, da mi je bilo še bolj všeč, kot sem sprva pričakovala. Vojak, ki je vodil meditacijo, nam je najprej povedal, s čim se ukvarja. Nato smo začeli. Najprej smo se umirjali in nadaljevali z zavedanjem telesa. Sledila je vaja s pojočimi posodami, na koncu pa smo naredili še vajo svoje notranjosti. Meditacijo bi z veseljem doživela še enkrat. Priporočam jo tudi drugim.


                                                                                                     Eva Seretin, 7. c

Naučili smo se meditirati, in sicer tako, da smo poskušali odmisliti hrup okoli sebe in poslušati svoje dihanje. Dobili smo ogledala in se dobro ogledali. Nato smo zamižali in si skušali predstavljati, kako izgledamo. Ta naloga pa je bila otežena s tem, da smo mižali. S tem smo ugotovili, da se premalokrat pogledamo v ogledalo. Zelo mi je bilo všeč, ko nam je vodja meditacije na hrbet položil posodo in udaril po njej s posebnim kladivom, tako da se je čutila vibracija. Na to nam je še malo zaigral na te posode. Gospod, ki je vodil meditacijo, nam je na čim boljši način skupal razložiti, kaj počne v službi. Povedal nam je, da on ni vojak, ki se vojskuje, ampak je v pomoč ljudem v stiski. Z njimi se pogovarja in skupaj z njimi najde rešitve za njihove probleme                                                                                          Manca Vehovec, 7. c

                                                                                                      
Na kulturnem dnevu sem se v računalnici veliko naučila o budizmu. Z najboljšo prijateljico sva naredili power point. Zelo sva se zabavali in veliko naučili. Sledila je malica, kjer smo si izmenjali izkušnje in se naučili tudi nekaj o drugih delavnicah. Naslednja delavnica je bila Socialne igre s Tino Plahutnik. Usedli smo se v krog in prebrali zgodbo iz revije Kralji ulic. Naučili smo se, da ne smemo delati razlik med ljudmi, pa četudi so to klošarji ali manj šolani ljudje. Na You tube smo si ogledali posnetek One man cigo band. V njem je nastopal moški, ki je v Ljubljani blizu Tromostrovja pel. Zelo mi je bil všeč, saj je igral na glasbila, ki so bila nekako med sboj povezana. BILO JE SUPER!

Kuharska delavnica
Naučila sem se:
- o začimbah,
- da v muslimanskih državah najprej postrežejo s čajem,
- da imajo v Indiji zelo pekoče jedi,
- da v Indiji skoraj ne uporabljajo pribora,
- da imajo v Indiji potujoče kuhinje,
- da se hrana pri različnih religijah zelo razlikuje,
- da ingver in čili nista dobra kombinacija, če ne maraš pekočega okusa,
- delati carpate (nevzhajan kruh),
- jesti s paličicami ...
                                                                                  Ajda Kličič, 7. c


V torek smo imeli nekateri delavnice pri Tini Plahutnik. Naučil smo se, da imamo vsi predsodke o drugih, pa čeprav smo si vsi med seboj različni. Ponovili smo, kaj pomeni diskriminacija in predsodek. Igrali smo se tudi razne igre. Bilo je zelo zanimivo. Povedala nam je razne primere iz svoje prakse, saj dela kot socialna delavka. Gledali smo tudi posnetek o revnih ljudeh. Povedala nam je, da nekateri ljudje igrajo razne inštrumente na ulici samo za zabavo. Bila sem dokaj presenečena. To sta bili zelo zanimivi, zabavni in poučni uri.

                                                                                                          Brigita Erman, 7. c

Pri socialnih igrah smo se pogovarjali o diskriminaciji in se veliko zabavali ter naučili. Gledali smo tudi kratke posnetke.
Pri likovni delavnici smo risali in spoznali različne religije ter znake in simbole. Naša skupina je izbrala hinduizem. Naučili smo se, da je njihov glavni bog Remas in da je najsvetejši bog Aum.
Pri prvi, uvodni uri pa smo reševali delovni list, se pogovarjali o religijah in spoznavali različne običaje.
                                                                                           Dunja Korica, 7. c


V petek smo imeli kulturni dan in jaz sem se udeležila socialnih iger in meditacije. Na obeh delavnicah mi je bilo všeč. Pri socialnih grah smo se pogovarjali, igrali smo se različne igre in izvedeli veliko novih zanimivih stvari.
Pri meditaciji mi je bilo všeč, saj smo se naučili, kako se lahko sami sprostimo. Najbolj všeč mi je bilo, ko nam je gospod, ki je vodil meditacijo, položil na hrbte nekakšne lonce. Že zvok teh loncev je bil prijeten. Po telesu pa smo začutili vibracije.

                                                                                                             Eva B. Petek,7. c

Udeležila sem se račinalniške in socialne delavnice. Ena delavnica je trajala dve šolski uri. Pri računalniški delavnici smo izdelovali power point predstavitev na temo religij. Izbrala sem si islam. Bilo je zelo zabavno. O islamu se nisem naučila velio novega, saj o tej religiji vem že veliko. Lahko smo delali v paru, vndar sem jaz delala sama. Delavnico je vodila učiteljica Urška Gostečnik. Naučila sem se dobro narediti power point.
                                                                             Eldina Agović, 7. a


V računalnici smo se naučili bolje delati power point in iskati informacije o religijah. Za power poinr predstavitev sem si izbral krščanstvo. Napisati sem moral, kdaj se je rodil Jezus in kje. Opisati sem moral še Boga, Marijo, papeža in največjo cerkev v Italiji. Ko sem to naredil, sem deset minut lahko igral igrice.
Nato smo imeli socialne igre. Tam smo se pogovarjali o vsakdanjih stvareh. Gledali smo video posnetke in ugotavljali, katerih narodnosti so ljudje in ali so bogati ali revni. Prebrali smo tudi članek iz revije Kralji ulic.

                                                                                        Andrej Vidergar, 7. c
 

sreda, 15. oktober 2014

PLES

Moje ime je Stela Sitar. Stara sem 13 let in plešem jazz balet. Plešem že 5 let v plesnem klubu Miki v Jaršah. Že kot majhna sem rada plesala, zato sem se odločila, da bom začela plesati. Izvedela sem, da v tem klubu pleše moja prijateljica, zato sem bila presrečna. Ko sem prvič odšla na vaje, sploh nisem želela domov.

Vir: http://www.wolfy.si/index.php?stran=rezultati-2011
Še vedno rada plešem in se učim ter izvajam nove gibe. Obožujem pa tudi glasbo, na katero plešemo. V plesnem klubu Miki lahko pleše kdorkoli, ni pomembno koliko je star in koliko ima predhodnega plesnega znanja. Jaz sem sedaj v mladinski kategoriji. Plešem v skupini, lahko pa bi plesala tudi solo, duo in v mali skupini. Pri solu plešeš sam, pri duu plešeš v paru in v mali skupini je lahko od 5-7 plesalcev ali plesalk. Jazz balet je vrsta plesa med baletom in modernim plesom. Plešemo ga v plesalnici, na tekmovanjih pa ponavadi plešemo ples, ki se imenuje show dance. Show dance je zvrst plesa, v kateri predstaviš neko zgodbo, ki si jo izmisli trenerka. Letos smo dobili novo plesno trenerko, saj je prejšnja trenerka na porodniški. Nova trenerka je zelo prijazna in zelo rada se smeji. Ima pa tudi smisel za humor. V plesni skupini nas je okoli 24 in v njej smo samo dekleta. Treniram 3-krat na teden, v ponedeljek, sredo in četrtek po eno uro in pol. Kadar pa se bliža tekmovanje, treningi trajajo tudi ob vikendih od 2 do 4 ure. Ob četrtkih imamo običajno trening baleta, pri katerem imamo drugo učiteljico po imenu Maja. Tudi ona je zelo prijazna. Pri baletu se učimo osnove in želimo izboljšati vsak gib, ki ga naredimo. Treningi ponavadi potekajo tako, da najprej preverimo, koliko deklet je prišlo na trening, zatem se dobro ogrejemo in imamo kondicijski trening, nato pa začnemo s plesom. Ko se ne bliža nobeno tekmovanje, se učimo novih gibov in plesnih korakov, včasih pa sestavimo tudi kakšno novo plesno točko, ki jo potem plešemo za zabavo. Nekaj tednov pred tekmovanjem nas pride izmerit nekdo, ki poskrbi, da bodo njegove šivilje sešile obleke v pravem času. Na tekmovanjih imamo obute tudi posebne plesne copatke, katerim pravimo špičke. Špičke segajo čez prste in blazinice na nogah. Na tekmovanjih imamo lase spete v čop, figo ali kito. Ponavadi gremo na tri tekmovanja in to so državno, evropsko in svetovno prvenstvo. Na državno prvenstvo gremo običajno konec meseca junija, na evropsko okoli meseca oktobra in na svetovno prvenstvo konec meseca novembra. Državno prvenstvo poteka v Sloveniji, evropsko pa na Madžarskem, v Beogradu, ali pa kje drugje. Svetovno prvenstvo pa vedno poteka v Nemčiji. Tekmovanja so nam šla do sedaj dobro od rok, saj smo se zmeraj dobro uvrstile.
Komaj čakam, da se novembra spet udeležimo svetovnega prvenstva v Nemčiji.

                                                                                                                    Stela Sitar, 8. c 

ŠPORTNI DAN - IZLET NA KRVAVEC

V ponedeljek, 29. 9, smo se sedmošolci odpravili na Krvavec. Na parkirišču smo se dobili ob 07.30, od tam pa smo se odpeljali z avtobusoma. Na Krvavec smo prispeli okoli 8.30. Z gondolo smo se odpeljali na točko, kjer naj bi se naš pohod začel.

Foto: Timotej Rauter
Po petnajstih minutah hoje nam je že vsem postalo vroče, pa čeprav nam je bilo v gorah na začetku tako mrzlo. Po nadaljnjih petnajstih minutah hoje smo vsi postali žejni ter grabili za pijačam, ki so nam jih dali na začetku. Ko smo prišli na nek hrib, smo se vsi odpočili, misleč da smo končno na cilju, a smo se motili. Ko so nam učitelji povedali, da še nismo na cilju, so se nekateri učenci razburili, saj so nas vse že bolele noge. Izvedeli smo, da moramo iti še dol, a to ne po navadni poti. Morali smo lezti dol po hribih, pokritih z visoko travo, kamenjem in borovci. Bila je le neka ozka vijugasta pot. Skoraj vsak učenec je vsaj enkrat padel. Ko sem hodila po poti, je neka učenka za mano padla s poti ter se zapletla v borovec. Sama sem le enkrat padla. Ko smo se približevali cilju, pa smo se jaz in še nekateri učenci z učitelji vred izgubili. Namesto da bi že prej zavili na drugo pot, smo še vedno hodili dol. Ko so bili nekateri učenci že na cilju, smo mi prehodili še dodatnih 50 m. Naš cilj je bil prečudovit travnik s kravami, jezeri in pastirsko kočo. Tam smo lahko končno pomalicali. Potem je sledilo pol ure pogovarjanja s prijatelji, lovljenja, poležavanja in počivanja. Ko so nam učitelji rekli, da moramo iti do gondol, smo bili vsi žalostni, da je bilo prijetnega počitka konec. Ko smo hodili nazaj, smo se sproti ustavili še pri neki gostilni, kjer smo imeli še en počitek. Učenci, ki so imeli s sabo denar, so si lahko kupili pijačo. Nato smo spet nadaljevali pot.
Ko smo končno prispeli do gondol, smo se z njimi spustili nazaj do parkirišča, kjer sta nas spet čakala naša dva avtobusa. Z njima smo se odpeljali nazaj do parkirišča pred šolo. Prispeli smo okrog druge ure, veseli da je bilo napornega izleta konec in da smo spet v domačem mestu.
                                                                                                          Nina Ogrin, 7. c

V ponedeljek, 29. 9. 2014, smo imeli športni dan. Ob 7.30 smo se dobili pred šolsko telovadnico. Ob 7.45 smo odrinili s parkirišča. Na avtobusu sem sedel z mojim najboljšim prijateljem
Vzdušje na avtobusu je bilo veselo in mirno. Smejali smo se in se pogovarjali. Ko smo prišli do spodnje gondolske postaje, so nas učiteljice in učitelji pozdravili ter nam predstavili pot. Nato smo se razporedili v skupine, tako kot smo bili v gondolski kabini. Ko smo prišli na zgornjo gondolsko postajo, so nas učitelji razporedili po razredih. Nato smo hodili po nevarnem skalnem prepadu. Odprl se nam je lep razgled na Triglav oz. Julijske Alpe in druga gorstva. Čakal nas je naporen teren, kajti pot je peljala po strmem hribu. Relativna višina med nami in vrhom je bila 200 metrov. Ko smo prišli na vrh, se je ves trud splačal, kajti pred nami se je razprostirala prečudovita pokrajina. Ko smo se spočili, smo se začeli spuščati po drugi strani vrha. Bil sem med prvimi in ko sem se prebijal skozi nizko grmičevje, sem stopil v  luknjo, ki je bila pod listjem in si zvil nogo. Naprej nisem mogel hoditi, a čez čas sem si opomogel. Nekaj kilometrov smo še hodili, ko smo zagledali »čarobni kraj«. Na hribčku so se  pasle krave, v dolinici pa je bilo majhno jezero in pastirska koča. Takrat je bil tudi čas za malico. Bil sem pošteno lačen. Čez kakšnih 20 minut je prispela počasna skupina. Počakali smo, da so še oni pojedli, nato pa smo krenili na pot. Povratek je bil enkrat krajši kot pot za naprej. Učitelj nam je dovolil, da smo tekli, tisti ki smo si želeli biti prej pri gondolski postaji, a smo se dogovorili, da jih počakamo na določeni točki, da ne bomo skrenili s poti. Tekli smo in tekli … in na naenkrat zagledali gozdno jaso. Tam smo počakali na skupino, ki je bila daleč za nami.  Ko so vsi prišli, smo se odpravili kilometer oddaljeno gostilno. Tam smo se odžejali in se odpravili proti postaji. Pri postaji so nas čakali učence z astmo, ki so hodili bolj počasneje, in nato se spustili po kabinski gondoli.
Športni dan se mi je zdel zelo zanimiv in veliko sem doživel, kajti videl sem veliko naravnih lepot in upam, da je bilo všeč tudi drugim sošolcem in sošolkam.


Timotej Rauter, 7. a

sreda, 08. oktober 2014

ARIANA GRANDE – BUTERA

Ariana Grande Butera je znana kot profesionalna ameriška pevka in igralka italijanskega rodu. Rodila se je 26. junija 1993 v Boca Ratonu na Floridi. Svojo kariero je začela s petjem na potniških ladjah, na športnih prireditvah in z različnimi orkestri na Južni Floridi. Je hči Joan Grande, glavne izvršne direktorice, in Edwarda Butera, ki ima v lasti grafično oblikovanje podjetje v Boca Ratonu. Njen starejši polbrat Frankie Grande je igralec, plesalec in producent.

Vir: http://celebmafia.com/ariana-grande-teen-choice-awards-2014-los-angeles-166935/
Njena glasba je v glavnem pop in R & B ter ima elemente funka, plesa in hip hopa. Njen izjemen vokal so pohvalile tudi  znane osebnosti, kot sta Kelly Clarkson in Lady Gaga. Ariana je veganka, posvojila pa je tudi štiri pse.
Pri 8. letih je nastopala na karaokah v bivalnem prostoru na ladji. Pri 13. letih je postala resna v uresničevanju svoje glasbene kariere. Ko je prvič prišla v Los Angeles, je izrazila željo, da bi posneli album R & B. Leta 2008 je Ariana odšla na avdicijo in osvojila svojo prvo nagrado ter igrala podporno vlogo navijačic v otroškem muzikalu na Broadwayu. Ko je vstopila v muzikal, je pustila srednjo šolo. Po sezoni one of Victorious wrapped se je Ariana želela osredotočiti na svojo glasbeno kariero in začela ustvarjati svoj album. Da bi okrepila svoj vokalni razpon, je začela delati z vokalnim trenerjem Ericom Vetro, ki je delal tudi s pop pevko Katy Perry. Marca 2014 so Ariano povabili, da v Beli hiši zapoje: "Women of Soul. Prejela je tudi "Breakthrough Artist of the Year" nagrado glasbenega združenja. Nagrada priznava dosežke Ariane v celotnem letu 2013. Njen drugi studijski album, Moje Vse, je izšel 25. avgusta. Njen glavni singel, "Problem" ima Avstralski rapper Iggy Azalea. Drugi singel, "Break Free", ki vključuje nemškega glasbenika in producenta Zedda, je dosegel 4. mesto na lestvici Billboard Hot 100.
Ariano Grande Butera sem si izbrala, ker se mi zdi dobra pevka.

                                                                                     Stela Sitar, 8. c

sobota, 04. oktober 2014

UVODNIK

POZDRAVLJENI, DRAGI BRALCI IN BRALKE!

Ni dolgo tega, kar se je začelo šolsko leto. 
Jaz sem komaj čakal, da spet vidim svoje sošolce. 
Bliža se zima in dan za dnem so dnevi krajši, vendar ravno pravšnji za prebiranje našega šolskega glasila.

Izbirni predmet Šolsko novinarstvo je v nadgradnja predmeta slovenščina, kjer pišemo spise, članke in ustvarjamo šolsko glasilo. Učenci ga bomo obiskovali v prvi polovici šolskega leta, vsako sredo 6. in 7. šolsko uro. Pisali bomo o dogajanju na naši šoli in o ostalih temah, ki zanimajo naše bralce. 
Vsem želim uspešno šolsko leto! 
Ubogajte učitelje in delajte domače naloge :)

Če želite naše glasilo obogatiti s svojim člankom, nam ga pošljite na naslov:

Prijetno branje vam želim!


                                                               Timotej Rauter

petek, 03. oktober 2014

POČITNICE SO NAJBOLJŠE!

Med počitnicami smo s prijatelji odločili, da bomo zgradili leseno hišico.               Najprej smo se dogovorili, kam jo bomo postavili. Prostor zanjo smo našli na vrhu hriba. Na hrib smo znosili deske, orodje in vse, kar smo potrebovali za gradnjo. Ko smo to končali, smo narisali načrt in se pogovorili, kako jo bomo zgradili. Potem smo začeli z gradnjo. Najprej smo naredili tla. Deske za tla smo trdno zbili skupaj. Za tlemi so sledile stene in vrata. Težko smo jih naredili, a s skupno močjo je bilo to lažje. 
V spodnjo steno smo vgradili tudi okno. Streho smo pokrili z opeko, ki smo jo znosili po hribu navzgor. Ko je bila streha pokrita, smo z deskami zamašili vse luknje, ki so še ostale. Po končani strehi smo na hišo namestili še vrata. Nanje smo namestili še zapahe, da jo lahko zaklenemo. Po tleh smo nalepili samolepljiv vils. Kasneje smo naredili še mizo in stole. Okno in stole smo prebarvali z rjavo barvo.      
Zdaj se vsako nedeljo zbiramo pri koči.           


                                                                                                  Zvonko Mlinar, 8. a

SPOZNAJTE NOVINARSKO EKIPO 2014/2015

Predstavljamo vam letošnjo ekipo šolskih novinarjev, članov izbirnega predmeta šolsko novinarstvo, ki bodo naše spletno mesto popestrili s svojimi prispevki.

Sem Stela Sitar in prihajam iz Vrhpolj. Hodim v 8. c razred OŠ. Frana Albrehta v Kamniku. Obiskujem Plesni klub Miki v Jaršah, kjer plešem jazz balet – show dance. Rada imam živali, najraje pa pse. Doma imamo kar tri, dve psički in psa. Za šolsko novinarstvo sem se odločila zato, ker rada pišem spise in delam razne intervjuje. V prostem času sprehajam svojo psičko po imenu Daisy. Rada se tudi družim s prijateljicami in berem knjige v obliki dnevnika. 

Sem Timotej Rauter. Star sem 12 let in hodim v 7. a. Igram klavir in sem v 3. razredu. Imam dva mlajša brata. Živim v centru Kamnika. Rodil sem se 23. 2. 2002 v Ljubljani. Za Šolsko novinarstvo sem se odločil, ker mi je poklic novinarja zanimiv. V prostem času se igram z bratoma.


Sem Tea Repnik in hodim v 7. c. Stara sem 12 let. Živim na Vrhpolju. Rodila sem se 17. 3. 2002 v Ljubljani. Imam mlajšega brata. Rada imam svojega mucka Mavkija. Treniram keglanje z Janjo Zupančič in Rebeko Čibej. Treniram tudi plezanje. Za šolsko novinarstvo sem se odločila, ker mi je všeč delo novinarjev, saj hodijo vsepovsod.


Sem Janja Zupančič in prihajam iz Kamnika. Obiskujem 8. b razred na OŠ. Frana Albrehta. Šolsko novinarstvo obiskujem, ker me to veseli in mi je zabavno pisati članke, saj ob tem izveš tudi veliko novega. Treniram kegljanje in sem skavtinja. Moj najljubši film je LOL, najljubša knjiga OTROCI S POSTAJE ZOO ...


Sem Nina Ogrin. Objavljam članke v šolskem časopisu OŠ Frana Albrehta. Hodim v 7. c in živim v Nevljah. Stara sem 12 let. Za šolsko novinarstvo sem se odločila, ker rada pišem spise in me zanima, kaj vse delajo pravi novinarji. Rada berem, ampak nisem "piflarka". Rodila sem se 5. 10. 2002, po horoskopu sem tako tehtnica.


Sem Maid Ajdarpašić. Rodil sem se 21. 3. 2001 v Ljubljani.  Po narodnosti sem Črnogorec, vendar imam slovensko državljanstvo. Prihajam iz Kamnika, s Kranjske ceste 3. b. Hodim v 8. razred osnovne šole Frana Albrehta. Treniram nogomet. Smo dobra ekipa, in sicer smo začeli ligo z zmago. Imam eno sestro, ime ji je Naja. Nimam pa nobene domače živali, vendar bomo mogoče dobili psa. V prostem času se rad družim s prijatelji.



Sem Darko Čočkov in star sem 13 let. Rodil sem se 5. 11. 2000 v Makedoniji. Obiskujem 8. b razred. Za šolsko novinarstvo sem se odločil, ker rad pišem spise. Moj najljubši igralc je Cristiano Ronaldo in najljubši klub mi Real Madrid. Imam makedonsko državljanstvo. Treniram nogomet, v prostem času pa rad igram računalniške igrice.


Sem Žan Lamovšek. Star sem 13 let. Prihajam iz Porebra. Hodim v 8. a. V prostem času se rad družim s prijatelji. Za šolsko novinarstvo sem se odločil zato, ker se mi je zdelo super in ker je tu tudi moj prijatelj Zvonko. Rad se vozim s kolesom in se igram iz svojima živalma.


Sem Zvonko Mlinar. Star sem 12 let. Hodim v 8. a. Živim na Veliki Lašni. V prostem času rad pomagam na kmetiji in igram harmoniko. Rad delam tudi lesene izdelke.  Za šolsko novinarstvo sem se odločil zato, ker mi je to predlagal brat.


Moje ime je Amila Tašič. Rodila sem se leta 2000 v Bosni in Hercegovini v Bihaču. Hodim v osnovno šolo Frana Albrehta, in sicer v 7. razred. Sem edinka in tako nimam bratov in sestric. Moja najljubša predmeta  sta slovenščina in geografija, ne maram pa matematike in naravoslovja.



Sem Aldijana Kočan. Rodila sem se leta 2001 v Črni Gori. Živim na Zikovi ulici in hodim v 7. razred. Za šolsko novinarstvo sem se odločila, ker me novinarstvo zanima. Med prostim časom sem vedno skupaj s svojo družbo. Rada gledam nogometne tekme, hodim v Ljubljano in nakupujem. Moja vzornica je ameriški model Barbara Palvin. Obožujem njene kombinacije oblačenja. Po poklicu bi bila zelo rada vzgojiteljica v vrtcu, saj imam rada majhne otroke. 


sreda, 01. oktober 2014

NORE POČITNICE

Tudi med letošnjimi počitnicami se je zgodilo nekaj zelo dobrega. Moj prijatelj Zvonko mi je prinesel majhnega mucka, ki sem ga poimenoval Tom. Še pred tem pa smo z moji starši in prijateljem Davidom odšli na morje. Tam smo ostali cel teden in imeli smo se super. Z Davidom sva skakala v vodo in se tudi potapljala. Zvečer sva odšla na vrtiljake in se tam zabavala, ko je bilo že pozno, pa sva odšla domov. Ta teden je minil zelo hitro in tudi splačalo se je. Na morju sem dobil tudi kakšno stvar za domov. Na poti domov smo šli še na pico, bila je zelo dobra, ko sem prišel domov, pa sem bil še malo zunaj.
Čez dva tedna sem že dobil mucka in bil mi je zelo všeč. Vsak dan sem ga hranil in se igral z njim. Doma imam tudi psa po imenu Tobi, rad ima mucka in se z njim tudi igra, mucek pa z njim. Naslednje dni sem se s prijateljem vozil s kolesom po gozdu ter po vasi bilo je zelo dobro. Igrala sva tudi računalniške igrice in se imela lepo.
Ko se je bližal konec počitnic, sem bil malce žalosten, saj se je bližala šola. Vseeno pa sem izkoristil še dva tedna in se vozil z rolko, šel pa sem tudi v kino s prijateljem. Imel sem tudi rojstni dan. S prijateljem in starši smo šli za en dan v toplice in se imeli zelo dobro. S prijatelji smo tudi gradili leseno hišico, saj nam je bilo dolgčas. Bila je velika in stala je na hribu zraven gozdne ceste. Da je bilo pod njo ravno in da smo lahko stali, smo moral kopati v hrib. Notri smo imeli pult in leseno posteljo. Na začetku je bila to majhna hišica, v kateri smo imeli jopice, zraven nje pa smo zgradili tudi opazovalnico na drevesu. Opazovalnice pa nismo mogli dokončati, ker se je bližala šola, zato smo hišico pustili in čisto pozabili nanjo. Nekega poletnega dne pa je bil hud vihar, ki nam hišico malo podrl. Zato smo jo opustili in ne hodimo več vanjo, saj so notri morda kače ali kaj drugega.
No, takšne so bile moje nore in najboljše počitnice, kar jih je bilo.


                                                                                        Žan Lamovšek, 8. a