petek, 22. december 2017

BOŽIČ JE VEČ KOT SAMO LUČKE

Ker se bliža božič, vam bom povedala, da to niso samo lučke in polne stojnice, ampak veliko več. Izvedeli pa boste tudi, kako božič praznujejo po vsem svetu.
Božič je za kristjane zelo velik praznik, saj takrat praznujemo rojstvo Jezusa Kristusa. O prazniku pa obstaja tudi zelo zanimiva teorija. Ker se 25. decembra zgodi sončev obrat in se dan daljša, smo kristjani dejali, da je dobro premagalo zlo (Jezus predstavlja dobro – dan, ki premaga zlo – noč). Mnogi ljudje pa ta praznik izkoristijo za to, da tekmujejo med sabo, kdo bo imel večjo in boljšo smrečico, mesta tekmujejo, katero bo okrašeno z več lučkami in čigave bodo svetlejše, kdo bo imel večje in bolj napolnjene stojnice … V ospredju je vse, razen glavne vsebine, ki jo najbrž poznajo samo kristjani.


Kristusovo rojstvo
V Svetem pismu piše, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem. Takrat je bila Marija visoko noseča. Ker nista našla prenočišča, sta se odpravila v hlev. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli. V spomin temu kristjani postavljamo jaslice.
V božičnem času je skoraj povsod slišati božične pesmi. Nekatere radijske postaje jih začnejo vrteti  že konec novembra! To pa je tako, kot bi svoj rojstni dan praznoval že en mesec prej. Nenavadno, kajne?
Francoski biche de noë
No, zdaj pa nekaj besed o tem, kako božič praznujejo po svetu.

FRANCIJA: Mesta so okrašena že nekaj tednov pred samim praznikom. Bolj kot Božička priznavajo Miklavža (6. 12.), njihov božični obred se imenuje la reveillon, pri njem pa ne sme manjkati biche de noël ali fina čokoladna rulada. Po obedu gredo h polnočnici, nato pa sledi zabava. 

NEMČIJA: Božič praznujejo dva dneva, na božični dan pečejo božično gos, darila otrokom prinese Christkind – otrok z angelskimi krili in zlatimi lasmi, ki ponazarja Jezusa. Tudi tu priznavajo Miklavža. Božični večerji rečejo tudi »večerja polnega trebuha«, na njej pa prevladuje pečena ali nadevana gos in medenjaki z ingverjem.  


Christkind v Nemčiji
JUŽNA AMERIKA: Božič tam traja ves teden, ki ga zaključijo z božično večerjo. Darila dobijo otroci, odrasli pa se obdarujejo 1. januarja. Ker ni snega, drevesa okrasijo z vato. Priljubljena zabava je božična bikoborba in božična loterija. 

Kitajski Dun Che Lao Ren

KITAJSKA: Božično drevesce, ki ga imenujejo drevo luči, okrasijo z verigami, rožicami in laternami iz papirja. Božiček se pri njih imenuje Dun Che Lao Ren, otrokom pa v nogavice prinaša darila. Glavne slovesnosti potekajo konec januarja, ko praznujejo novo leto. Običaji se od kraja do kraja zelo razlikujejo. 

AVSTRALIJA: Tipičen avstralski božični jedilnik sestavljajo: morski sadeži, šunka, narezki, hladen piščanec, raca, puran, testenine, solate, piškoti … Njihov božič se od našega razlikujejo že po tem, da je pri njih takrat poletje. Tam Božička nadomesti mož Swag man, saj obstaja možnost, da bi Božička od vročine zadela kap. 

INDIJA: Kristjani okrasijo bananovce ali mangova drevesa ali svoje hiše. Ob božiču prižgejo majhne glinene oljne svečke, ki jih postavijo na strehe hiš ali na zidove.  Nad vhod obesijo božično zvezdo, tla pa okrasijo z prižganimi svečkami.
Zdaj ste izvedeli nekaj več o božiču in o tem, kako ga praznujejo po vsem svetu. 

Vsem želim vesele božične praznike in vse dobro v prihajajočem letu!

VIRI:

                                                                                   Neža Rifel, 8. a

četrtek, 21. december 2017

SLADKE PIJAČE

Sladke pijače so velik problem današnjega časa. Veliko ljudi zaradi prekomerne uporabe le-teh resno zboli. Za nekatere pijače se sploh ne zavedamo, kako so lahko škodljive. Zato sva se s sošolcem odločila da bova raziskala, katere pijače so škodljive in zakaj. 

Vir: https://chicagodefender.com/2016/11/02/beverage-tax-on-sweet-drinks/
Sladke pijače so zdravju škodljive, saj vsebujejo veliko količino raztopljenih sladkorjev, kot sta glukoza in fruktoza. Poleg tega vsebujejo še druge škodljive snovi, na primer kofein, fosforno kislino, umetna barvila … Snovi v sladkanih pijačah povzročajo debelost, visok holesterol, živčnost, depresijo, hormonsko neravnovesje, neplodnost… Umetna barvila v sladkih pijačah so po mnenju znanstvenikov celo rakotvorna. 
Toda kako preprečiti tako popularnost sladkih pijač? Nekateri znanstveniki menijo, da bi množično uživanje  sladkih pijač lahko zmanjšali tako, da bi na embalaže tiskali slike, ki prikazujejo raka, depresijo, debelost … in tako ozaveščali kupce o nevarnosti tega izdelka.
K sladkim pijačam spadajo Coca-cola, Schweppes, Ora, Fanta, ledeni čaj, Multi sola … Tistim bralcem, ki te pijače redno uživajo, priporočava, da raje pijejo vodo, saj je veliko bolj zdrava, cenejša, pa še odžeja nas.

Če koga s svojim člankom nisva uspela prepričati, naj si ogleda spodaj priložen video.

  
                                                                          Miha Okorn, Enej Sladič, 7. b

torek, 19. december 2017

KDO NAS OBDARUJE DECEMBRA?

Vir
V tem času zagotovo vsak otrok nestrpno pričakuje obisk dobrih mož. V tem članku vam bo predstavil, katere glavne tri dobre može so ustvarili vera, ideologija in sodobna trgovina. Spoznali boste njihovo zgodovino in področje, kjer delujejo, raziskal pa sem tudi, ali morda v drugih krajih poznajo druge dobre može. 

Najprej bomo spoznali Miklavža. Ta lik je dejansko prvi dobri mož – ostala dva sta le kopija. Je pa tudi edini mož, ki jetudi dejansko obstajal. Bil je škof sv. Nikolaj. Bil je poln dobrote in ljubezni do bližnjega. Otrokom je delil darila, bil je ponižen in iskren. Bil je svetnik, zato ga posebej praznujemo kristjani. Goduje 6. decembra, na predvečer godu pa nas s parkeljlni tudi obišče in obdari. Obdaruje zgolj pridne otroke. Sveti Miklavž je od vseh dobrih mož najmanj trgovsko izpostavljen. Morda zato, ker nima tako prepoznavnega rdečega nosu in zajetnega trebuha, morda pa le zato, ker je bil tudi v svojem življenju skromen in ponižen in si je želel, da tak spomin nanj živi večno.

MIKLAVŽ

BOŽIČEK
Sedaj vam bom predstavil Božička. Ta lik je močno povezan s skandinavskim verovanjem. Po njihovem verovanju naj bi se okoli zimskega solsticija , 21. decembra, po nebu »podili« trije bogovi. Svarog naj bi ustvaril Sonce, Svarožič je bil varuh ognja, za nastanek Božička pa je najbolj pomemben bog Odin. Po nebu naj bi se prevažal v zlati kočiji, ki sta jo vlekla severna jelena. V času zimskega solsticija naj bi Odin raznašal darila in (prav tako kot današnji Božiček) v hišo vstopal skozi dimnik. Božička je »na svet spravil« Clement Clark Moore, ki je  Miklavža preoblikoval v nov lik brez parkeljnov, v dobrega moža, ki ne sprašuje, kdo je bil priden in kdo ne, in ne deli šib. V rdečo obleko pa je Božička s svojo sliko napravil Tomas Nast. Božiček je (prav tako kot Dedek Mraz) kopija Miklavža, ki so jo trgovci znali izkoristiti. Leta 1930 pa je Božička prevzela Coca-cola. Božiček se je pojavljal na njihovih sloganih, oglasih in proizvodih. Od takrat poznamo Božička z rdečo obleko, velikim trebuhom in širokim nasmeškom, ki nas vsako leto obdari na božični večer.

Tretji dobri mož, ki ga bomo spoznali, pa je Dedek Mraz. Prihaja s severa Rusije. Pogosto slišimo, da je Dedek Mraz oživel šele s komunistično Sovjetsko zvezo, kar pa ne drži. Ruske otroke je obdaroval že v času carjev. Legenda pripoveduje, da je Dedek Mraz nekoč živel na skrajnem severu, nato pa se je napotil obdarovat ljudi. Večjo veljavo je Dedek Mraz dobil v Rusiji na začetku 19. stoletju, ko je neki ruski pesnik napisal pesem o možu z belim krznom in rdečim nosom, ki se vozi s sankami in obdaruje ljudi. Dedek Mraz ima celo svoj stalni naslov – Veliki Ustjug, kjer naj bi prvič prišel med ljudi in jim priredil gostijo. Vsako leto nas obišče na silvestrovo.
Tako, sedaj smo na hitro spoznali glavne značilnosti najbolj znanih dobrih mož. Zagotovo so najbolj poznani, niso pa edini. V Italiji poznajo Befano, nemške otroke pa še danes obdarja Chriskind, v Rusiji poznajo teto Babuško …. Za vsakega dobrega moža sta značilna dobrota in pa ljubezen do otrok.

DEDEK MRAZ
V tem času ste gotovo že prejeli darila sv. Miklavža, nestrpno pa pričakujete prihod Božička in Dedka Mraza, in tako je tudi prav, saj si vsi trije prizadevajo za otroško srečo in veseli december.

VIRI:

Miha Okorn, 7. b

ponedeljek, 18. december 2017

petek, 15. december 2017

METAL

Za opis te glasbene zvrsti sem se odločil zato, ker mi glasba res veliko pomeni in skoraj vse počnem ob njeni spremljavi. Ker pa imam od vsega najraje metal, saj se v njem najbolj najdem, sem se odločil, da bom pisal o tem.   
Vir: http://ajournalofmusicalthings.com

Kaj je metal? 
Metal je zvrst glasbe, ki ji pravimo tudi težkometalna glasba ali heavy metal. Korenine v rocku, bluesu in evropski klasični glasbi, razvila pa se je iz hard rocka. Za metal so še posebej značilne kitara, temačne teme in besedila, poln in pospešen ritem ter klasični ali simfonični stil. Metal je najbolj ekstremen v jakosti glasbe.  Leto 1986 je bilo vsekakor zlato leto za metal, saj je takrat dosegel splošno popularnost. 


Vir: http://www.gashopper.net/
Značilnosti  
Za metal so značilni glasni zvoki kitare, poudarjen ritem in bas linija, tako v tempu kot dinamiki, ter močni vokali. V posameznih podzvrsteh je vsaj ena od teh značilnosti posebej poudarjena ali drugače spremenjena. Ponavadi metalsko zasedbo sestavlja bobnar, basist, ritem kitarist in glavni kitarist, ki je ponavadi tudi pevec. V začetku metala so bile v skupinah pogoste še akustične klaviature oziroma mellotron, danes pa so jih zamenjale elektronske klaviature.

Podzvrsti metala s primeri


Black metal 

Christian metal 

Glam metal 

Death metal 

Doom metal 

Folk metal 

Gothic metal 

Klasični metal

Neoklasicistični metal 

Power metal 

Progresivni metal 

Simfonični metal 

Speed metal 

Thrash metal 


                                                                                         Peter Kotnik, 8. b

sreda, 13. december 2017

ŠOLSKI NOVINARJI OBISKALI RADIO SLOVENIJA

V torek, 28. 11. 2017,  smo se učenci, ki obiskujemo izbirni predmet šolsko novinarstvo, odpravili na RTV Slovenija (natančneje na Radio Slovenija). Na kratko vam bom predstavila ta naš dan, ki se je že začel že v zgodnjih jutranjih urah.



Ob približno 7. uri smo se zbrali v avli naše šole, vzeli malico in se odpravili na železniško postajo. Ob 8.30 smo že sedeli na (pre)polnem vlaku. Ko smo prišli na glavno železniško postajo v Ljubljani, smo imeli še dovolj časa, da smo šli pogledat Prešernov trg, ki je bil že okrašen z lučkami, ki pa so bile na žalost še ugasnjene. Nato smo si ogledali še drsališče na Kongresnem trgu in se odpravila do RTV-ja.



Ko nas je v preddverje prišla iskat naša vodička Špela, smo nahrbtnike in bunde pustili v avli ter se odpravili v montirnico. Tam smo videli, kaj naredijo s posnetkom, ki ga novinar prinese s terena. Posneli pa smo tudi kratek pogovor dveh naših učencev, ki je vse nasmejal. 



Ko smo v montirnici končali, smo se odpravili v studio Val 202, kjer smo videli, kako se posname govor, ki ga nato slišimo po radiju (npr. novice, vreme …). Tam smo tudi izvedeli, da je za dobro oddajo potreben več kot samo en človek (vsaj dva), in da glasbo, ki se bo vrtela na radiju, izbira glasbeni urednik in še veliko zelo zanimivih stvari.



Sledil je ogled dvorane, v kateri vadijo otroški pevski zbori RTV Slovenija, simfonični orkester RTV Slovenija … Nato pa je prišel čas, ko smo šli pogledat prostor, kjer snemajo radijske igre (to je zgodba, ki jo samo poslušaš in nič ne vidiš, samo slišiš). Dva odlomka iz iger smo poslušali. Izvedeli smo tudi, da je Radio Slovenija edini radio, ki še predvaja radijske igre. Snemajo in predvajajo radijske igre za odrasle, otroke in pa najstnike (mlade). S tem se je naš obisk na RTV-ju končal.



Lepo smo se poslovili in odšli proti železniški postaji. Ker smo imeli še veliko časa, smo šli še v Mcdonald's. Ko smo pojedli, pa smo se odpravili na vlak. V Kamnik smo prišli približno ob 11.45. Tisti, ki smo imeli še pouk, smo dan nadaljevali v šoli.
Dan je bil zelo zanimiv in tudi poučen, saj smo spoznali, kaj vse se dogaja v tisti ogromni hiši, ki so jo poimenovali RTV. Upam, da boste tudi vi kdaj doživeli tako dobro izkušnjo.
Vsem, delavcem na RTV-ju, ki so si vzeli malo časa za nas (še posebej Špeli Škrbina iz službe za odnose z javnostjo, ki nas je vodila po hiši) se iskreno zahvaljujemo. Veseli pa smo vsega novega znanja (in dejstev), ki ste nam jih podali!

                                                     Neža Rifel  8. a

torek, 12. december 2017

NAJBOLJŠE Z NARAVOSLOVNEGA TABORA SOČA

Meni je bilo najbolj všeč, ko smo plezali po sedem metrov visoki plezalni steni.  V resnici me je bilo včasih (in še zdaj kdaj) strah  velikih višin in se zato nikoli nisem mogel ukvarjati s takšno vrsto športa. Javil sem se, da grem drugi, kar sem v resnici obžaloval, ko sem se ozrl po prepreki, ki se je začela kar s previsom in nadaljeval do zvonca. Največ težav mi je povzročal del, ki je bil čisto na koncu, kjer so bili oprijemi majhni in zaobljeni, vendar mi je uspelo po zvoncu, ki je kazal konec poti, udariti trikrat v namenjeni uri. V naši skupini  sva jo trikrat preplezala le midva z Žanom Rozoničnikom, saj sva ostala nekaj minut po koncu. Še posebej Žan se je izkazal za dobrega plezalca, kar mu je povedala tudi učiteljica, ki je bila z nami. Konec koncev me je na taboru motilo le to, da sta mi moja »cimra« noč in dan nabijala glasbo in se je zato čas namenjen počitku spremenil v čas za prenašanje prijateljev.
                                                                            Beno Vrečar, 7. a



Dogodek, ki mi je bil najbolj všeč, je bil plezanje po plezalni steni, ki jo imajo v domu, in streljanje z lokom. Najprej smo imeli štiri poskusne strele, nato pa smo imeli štiri strele za tekmovanje. Najboljši dosežek med puncami je bil 34, najslabši pa 6 točk. Za lokostrelstvom smo odšli še ven, kjer smo plezali. Dogodek mi je bil všeč zato, ker je bil zelo zanimiv in ker smo se naučili, kako se pravilno strelja z lokom.
Iza Virant, 7. b



V sobi 407 smo se veliko igrali igro Risk, si pripovedovali zgodbe in se zelo zabavali. Poleg tega smo metali tudi Story Cubes in si izmišljevali zgodbe. Igrali smo tudi ping pong in nekateri so takrat spoznali svoj novi talent. Po obedih smo se v naši sobi vedno posladkali s kakšnimi sladkarijami, saj nam obroki niso zadoščali (razen, ko je Tine praznoval rojstni dan). Glede doma je bila ena velika slabost: v tuših je bilo zeeeeeeeelo mrzlo. Bilo je res zabavno in tega ne bom pozabil!
                                                                            Nejc Grčar, 7. c



Bili smo v učilnici, kjer smo imeli točke. Točke so bile smešne, ker so bili tudi vici in smešnice povezane tudi s tem, kar se dogaja pri pouku. Po teh točkah smo morali fantje iti po punce, da bi plesali, ampak smo se zmenili, da bomo plesali raje v šoli. Nato je bil disko, kjer smo vsi plesali in peli. Po disku smo se šli stuširat in umit zobe, potem pa je bil že čas za nočni počitek.
Anej Butina Sušnik, 7. b


Meni najboljša delavnica, ki jih je bilo sicer veliko ( npr. lokostrelstvo, začutimo naravo …), je bila orientacija. V skupini sem bila z Lucijo in Agato, ki sta bili tudi moji sostanovalki. Na orientaciji smo se zelo zabavale, saj smo morale uskladiti svoja mnenja in svoja razmišljanja, spoznale pa smo tudi veliko novega, na primer kdaj in zakaj so zgradili nemško kostnico, kako visok je Kozji rob … Na taboru sem se zelo zabavala, spoznala nove sošolce in izboljšala svoje znanje namiznega tenisaJ.
                                                                              Anuša Pavlič, 7. b



Ko smo prišli na tabor, so nas razdelili po sobah, v sobi 201 sem bila skupaj s svojima prijateljicama. Nato so nas razdelili po skupinah za delavnice, z mojima sostanovalkama smo bile v prvi skupini. V četrtek smo imeli orientacijo. Orientacija se mi je zdela zelo zabavna. Razdelili so nas v skupine po tri in odšli smo po mestu. Orientacija je trajala eno uro in pol. Skupina je sledila navodilom, ki jih je učiteljica napisala na list. Imeli smo tudi naloge, ki smo jih morali sproti reševati. Ko smo prišli nazaj,  smo liste oddali učiteljici, ki jih je pregledala in seštela točke. Naučili smo se skupinskega dela in opazovanja narave.
Lucija Obreza, 7. b

Vsak dan smo se zbudili ob sedmih zjutraj. Zbudil nas je učenec, ki je igral harmoniko.
Nato smo pospravili sobo in zajtrkovali. Sledil je program, v katerem smo odkrivali tolminsko zgodovino. Ob prostem času smo v igralni sobi radi igrali ping pong.
                                                                                   Luka Udovč, 7. b

Na naravoslovnem taboru smo obiskali različne zgodovinske znamenitosti v Tolminu, npr. nemško kostnico iz prve svetovna vojne, 318 let staro drevo tulipanovec, ki ga je grof Coronini posadil v času svojega vladanja, izhaja pa iz Severne Amerike … Imeli pa smo tudi orientacijo, ki mi je bila zelo zanimiva, saj smo s pomočjo nepopolnih navodil, ki smo jih na naši poti dopolnjevali, hodili po čisto novem in neznanem kraju. Na splošno pa je bilo na taboru zelo zanimivo in mi je bilo zelo všeč.
Enej Sladič, 7. b

Imeli smo se zelo dobro in bilo mi je všeč. Moj najljubši dan pa je bil zadnji dan, saj smo šli takrat domov, pa tudi  zaradi takratnega pouka. Zadnjo šolsko uro je šla naša skupina plezat, streljat z lokom in igrati ping pong. Vse mi je bilo všeč, najbolj všeč pa mi je bilo plezanje. Steno smo lahko gledali ves teden, imeli smo namreč velika okna, ki so gledala na plezalno steno. Ko smo jo  samo gledali, se ni zdela tako težka, ko pa smo jo hoteli preplezati, to ni bilo lahko. Kljub temu smo jo preplezali vsi.
                                                                                        Jan Luka Matičič, 7. c

Na naravoslovnem taboru v Tolminu smo učenci zelo uživali. Obiskali smo mnogo zgodovinskih znamenitosti in spoznali veliko novih naravoslovnih vsebin. Ker smo imeli toliko dejavnosti, se je res težko odločiti katera je bila najboljša, saj so bile vse po svoje izvrstne. A morda se mi je v spomin najbolj vtisnil orientacijski pohod, kjer smo se morali z zemljevidov, z navodili in s svojim znanjem geografije, matematike in naravoslovja znajti v novem neznanem okolju. Preden smo se odpravili, smo se o vsem pogovorili v učilnici, nato pa smo se razdelili v trojice in pare. Z navodili in zemljevidom Tolmina, ki smo ju dobili, smo morali priti do sotočja rek Tolminke in Soče in po drugi poti nazaj do CŠOD doma. Med potjo smo morali početi razne stvari, ki so se navezovali na vse možne predmete. Šteti smo morali bele črte v prehodu za pešce, preračunavati nosilnost mostu iz kg/m2 v g/cm2, ugotoviti, za katero vrsto drevesa gre, prepoznati bližnji hrib in še mnogo zanimivih dejstev. Ko smo prišli v učilnico, smo preverili pravilnost naših odgovorov in razglasili zmagovalca. Sprehod je bil zelo poučen, pomagal pa nam je tudi v naslednjih dneh našega bivanja, saj smo imeli prednost pred drugimi skupinami, ki so zgolj poslušale učiteljevo predavanje, mi pa smo, prepuščeni sami sebi na terenu odkrivali skrivnosti Tolmina.
Miha Okorn, 7. b



Najlepše je bilo, ko smo se vozili v Tolmin. Sedela sem v zadnjem delu avtobusa s svojo prijateljico. Najprej sva se pogovarjali o najini prihodnosti, nato pa sva skupaj s sošolci in sosošolci peli pesmi. Bilo je zelo zabavno in glasno. ;) Všeč mi je bilo tudi na orientaciji (ena izmed delavnic). Super je bilo, ko so nam učitelji tam zaupali in nas same spustili na teren. Tamkajšnji učitelj nas je usmeril ter nam zaželel srečo. Med potjo smo spoznali, da so prebivalci tam okoli zelo prijazni, saj so nam pomagali. Na koncu, ko je bilo že temno, smo se združile S skupino fantov. Živi in zdravi smo se vrnili v dom. Na koncu pa se je izkazalo, da smo zmagale.  
                                                                                            Gaja Vdovč, 7. c

Na taboru mi je bilo najboljše, ko smo šli v Dantejevo jamo. Notri so bili netopirji, ki so seveda spali in se jih nismo smeli dotikati, ker prenašajo steklino. Zabavno je bilo, ko smo se morali skoraj plazili v jami, saj je bil strop tako nizek. Na koncu smo v jami luči ugasnili za eno minuto. Ko smo punce zunaj jame čakale na fante, saj smo šli v dveh skupinah, smo srečale 3 zelo prijazne gospe, z njimi smo se malo pogovarjale, nato pa smo šle v jamo, saj so iz jame prišli fantje.
Eva Obreza, 7. b



V šoli v naravi mi je bilo všeč, saj smo počeli veliko zabavnih stvari. Odšli smo tudi na Kozlov rob, v Tolminska korita, na orientacijski pohod in počeli še veliko drugega. Všeč mi je bilo tudi, ker smo imeli veliko prostega časa. Še posebej pa mi je bilo všeč, ko smo plezali in streljali z lokom, kar smo počeli zadnji dan.
                                                                                           Lana Drole, 7. c

ponedeljek, 11. december 2017

SEDMOŠOLCI NA TABORU SOČA

1. dan na naravoslovnem taboru
Zjutraj smo odšli izpred šole ob pol devetih zjutraj. Peljali smo se približno dve uri, nakar smo se ustavili tudi na črpalki, kjer smo lahko odšli na stranišče, in pojedli našo malico. Potem smo se še nekaj časa peljali in kmalu prispeli na naš cilj. Hitro smo razpakirali kovčke in odšli na naše zgodnje kosilo. Po kosilu smo imeli eno uro časa za druženje, nato pa smo se razdelili v skupine in odšli na našo prvo delavnico. Ena skupina je odšla na delavnico začutimo okolje, druga na orientacijski sprehod. Imeli še eno uro časa, da smo se uredili za spanje, ki je bilo predvideno za deseto uro.
To je bil naš prvi dan na taboru in misliva, da je bil zelo poučen in zanimiv.

2. dan na naravoslovnem taboru
Zjutraj nas je ob približno sedmih zbudila glasna glasba iz harmonike, na katero je zaigral naš sošolec. Imeli smo pol ure, da so se uredili, saj smo imeli nato jutranji sestanek. Na sestanku smo se pogovorili, se porazdelili po delavnicah in si določili dolžnosti, ki jih moramo narediti čez dan. Po sestanku smo odšli na zajtrk, nato pa na naše prve delavnice, ki so bile iste, le vrstni red je bil drugačen. Ko smo prišli z delavnic, smo imeli kosilo, nato pa eno uro časa za druženje. Po času za druženje pa smo odšli na drugo delavnico in se kar kmalu vrnili v dom. Zvečer pa so nam predstavili, kaj je lokalno pridelana prehrana.
Po predstavitvi smo odšli na pripravo za spanje. Drugi dan nama je minil zelo hitro, saj je bilo zanimivo.
                                                           Anuša Pavlič in Lucija Obreza, 7. b


Igranje družabnih iger #hazarderji

                                                                       3. dan na naravoslovnem taboru
Danes je  naš tretji dan v tolminski kotlini, kjer preživljamo čudovit teden. Obiskali smo že sotočje rek Tolminke in Soče, manjšo vzpetino, imenovano Kozlov rob, danes pa vam bom opisal našo raziskovalno odpravo v tolminska korita in obisk Tolminskega muzeja.


Obisk gradu na Kozlovem robu, od katerega so ostale le še ruševine
Zjutraj smo se zbudili ob 7.00. Imeli smo čas za urejanje sob in jutranjo higieno. Petnajst minut do osme smo se zbrali v učilnici, kjer smo imeli jutranji sestanek. OBDARIL NAS JE SVETI MIKLAVŽ! Vsem je prinesel nekaj sladkih dobrot, da pa starši ne bodo godrnjali, smo bili deležni tudi mandarin in suhega sadja. 


Obiskal nas je tudi Miklavž..

Na sestanku smo tudi izvedeli, kaj nas ta dan čaka in kako bomo to izpeljali.  Po sestanku je sledil zajtrk, kjer si je vsak sam postregel z različnimi namazi, mlečnimi izdelki in rezino kruha. Sam sem užival v sladkem okusu marmelade. Med zajtrkom so učitelji pregledali naše sobe in jih ocenili od 1 do 10. S sošolcem sva dobila 9, saj sva pozabila odpreti okno in prezračiti prostor. Po zajtrku smo imeli nekaj prostega časa, kjer smo s prijatelji igrali namizni tenis. Ob devetih se je začel pouk. Z našo skupino smo odšli v tolminska korita. Odpravili smo se peš. Hodili smo dobrih 20 minut, ko smo zagledali pokopališče avstro-ogrskih vojakov, padlih v prvi svetovni vojni. 


Obisk avstro-ogrsrskega pokopališča Loče.

Izvedeli smo, da je Tolmin in okolico močno pretresla Soška fronta. Na pokopališču je bilo okoli 6000 grobov. Po zanimivi zgodovinski pripovedi smo pot nadaljevali po ravni stezi, ki nas je po pol ure hoda pripeljala do parkirišča, kjer turisti parkirajo pred obiskom tolminskih korit. Ker pozimi delavci popravljajo v preteklem letu nastalo škodo, in ker je pozimi vstop zaradi nevarnosti prepovedan, tolminskih korit nismo obiskali, smo pa prečkali Hudičev most. 


Nekaj metrov  stran od strašljivega Hudičevega mostu
Zgradili so ga ruski vojni ujetniki, nato pa so ga povečali in popravili Italijani. Za obiskovalce je seveda popolnoma varen, saj se po njem vozijo tudi prebivalci bližnje vasi, imenovane Zadlaz (po kateri se imenuje reka Zadlaščica), vendar je pogled iz mostu zagotovo marsikoga osupnil, da mu je vzelo dih. Most je zgrajen 60 metrov nad sotesko, vendar vsekakor daje videz, kot da razdalja med njim in reko približno 80 metrov. Ko smo prečkali most, smo se napotili do druge znamenitosti, ki smo jo obiskali - Dantejeve jame. Jama se imenuje po italijanskem pesniku Danteju, ki je za svoje delo Božanska komedija navdih dobil ravno ob obisku te jame. Drugo ime jame je tudi Zadlaška jama, po zgoraj omenjeni vasi. Mimo jame je speljana cesta, tako da smo se odmaknili od roba in se razdelili v dve skupini - fantje in punce. Nežnejši spol je najprej pomalical štručko, ki smo jo dobili v domu, fantje pa smo se neustrašno napotili v jamo. Jama je habitat nekaterim živalskim vrstam, kot sta netopir mali podkovnjak in jamska kobilica. Oba smo imeli priložnost videti. Jamska bitja so se na življenje v jami prilagodila na različne načine. Kobilica se je barvno zlila z okoljem, prav tako netopir, ki smo ga "zasačili" med hibernacijo. V jami živi tudi endemit - jamski hrošč. Jama je v skladu z zakonom Republike Slovenije zavarovana. Po vzpenjajočem se ozkem rovu smo "prilezli" do kovinskih vrat, ki navadnim obiskovalcem preprečujejo dostop. Naša učiteljica iz CŠOD- ja je seveda imela ključe in tako smo se znašli v prvi dvorani, kjer smo malo poklepetali o živalskem svetu v jami. Ko smo zapustili jamo smo se zamenjali - punce so odšle v jamo, fantje pa smo pomalicali. Ko so dekleta prišla iz jame smo se napotili domov. Po poti smo se pogovarjali o planinstvu in pohodništvu. Spoznali smo osnovno opremo vsakega aplinista, pravila, ki jih moramo upoštevati v gorah, naučili pa smo se tudi imena okoliških gora. Ko smo prispeli domov nas je čakal kviz, v katerem smo fantje premagali punce :-). Sledilo je kosilo. Hrana je bila dobra, ko smo se najedli pa smo odšli na počitek oziroma na prosti čas. Ob treh smo imeli popoldanski pouk. Naša skupina je odšla v bližnji muzej. Kustosinja nas je prijazno sprejela in nas popeljala v prvo nadstropje, kjer smo spoznali prazgodovinske najdbe na Tolminskem. 


Obisk tolminskega muzeja

Skozi sobane smo spoznavali različna zgodovinska obdobja, od dobe kovin do novega veka in Soške fronte. Spoznali smo Tolminski kmečki upor, imenovan Tolminski punt in nekaj osnovnih informacij o Soški fronti, ki pa jo bomo podrobneje obravnavali v devetem razredu. S polno glavo zgodovinskih dejstev smo se napotili nazaj v dom in povečerjali. Po večerji pa je sledil zelo zabaven večer. Imeli smo večer iger za zabavo. Razdelili smo se v dve veliki skupini in med seboj tekmovali v različnih igrah. Zelo smo se zabavali. Zmagovalcev ni bilo, saj je pomembna zabava, ne zmagovanje. Ob deveti uri smo končali s programom in odšli v sobe, kjer smo se pripravili na počitek. Ob desetih so se ugasnile luči, nočni varnostnik je začel z delom, mi pa smo obiskali deželo sanj.
Upam, da s sem s svojim prispevkom dobro opisal današnji dan. Zagotovo ne morem z besedami povzeti, kako lepo se imamo tu v Tolminu, a če sem vam vsaj malo približal naše razpoloženje, sem dosegel svoj cilj. V petek se vračamo domov, naslednji teden je spet šola in testi, a zagotovo ne bomo pozabili tega lepega tabora.
                                                                                         Miha Okorn, 7. b
Vaje v naši sobi, ki je redno sprejemala pevce in kitariste

4. dan na naravoslovnem taboru
Danes je četrti in predzadnji dan, ki ga preživljamo tu v Tolminu. Če ste že prebrali že prejšnje objave veste kaj se je zgodilo prejšnje dni, jaz pa vam bom opisal kako smo streljali z lokom in plezali ter kako smo z učiteljem Edijem obiskali nemško kostnico, o tem pa kasneje.
Hvala za dobro budnico!
Zbudili smo se ob 7.00 (z velikodušno pomočjo Jana Šobarja in njegove harmonike).   Odšli smo na sestanek  kjer smo dobili navodila, nato pa smo odšli na zajtrk kjer smo si nabrali energijo za naprej in se malo poveselili. Po zajtrku smo se pripravili in odšli do učiteljice, ki nam je pokazala kako se strelja z lokom in nato smo fantje odšli igrat ping pong in ko so punce končale smo odšli preverit naše veščine.  Sam iskreno nisem bil zadovoljen z rezultatom sem bil pa zelo (totalno se ne bojim višine) vesel ko smo se odpravili na plezalno steno, ki je bila visoka 7 metrov in na katero sva jaz in Žan Rozoničnik preplezala kar trikrat. Po kosilu smo odšli v učilnico štiri kjer smo se sestali z učiteljem Edijem, ki je po poklicu zgodovinar in nam je razkazal kostnico. Po že poznani poti proti sotočju smo se odpravili do starega dijaškega doma pri katerem nam je učitelj Edi povedal kako je on bežal iz njega ob potresu 6. maja 1976, ko se je zgradba sesula. Nadaljevali smo ob desnem boku zgradbe dokler nismo opazili znakov za Nemško kostnico. Samo nekaj podatkov o njej: zgradili so jo na koncu (1917) 12. ofenzive, ki je bila zadnja izmed bojev na Soški fronti. Zgradili so jo iz lehnjaka in konglomerata, ki so ju pripeljali iz Bavarske. Za obzidjem in posebnimi vrati sestavljenih iz puškinih cevi  je okoli 920 grobov v katerih je pokopanih okoli 1000  vojakov. Ko smo vstopili smo opazili v les vrezanih 200 imen padlih vojakov. Ostala imena so bila sestavljena v letos obnovljenem mozaiku kjer so bile med črkami pozlačene steklene ploščice. Na stropu je visel 800 kilogramski bronasti zvon, ki ga pa zaradi načela "safety first" raje nismo pozvonili, saj bi se lahko zrušil in nas pokopal pod sabo.
V tem dnevu (in tednu nasploh) sem zelo užival in upam, da bo tako tudi jutri, ko odrinemo domov. Vaše predloge, o čem naj pišemo, nam lahko pošljete na novinarji.osfa@gmail.com. Uživajte v  decembru!
                                                                                      Beno Vrečar, 7. b