četrtek, 25. januar 2018

BISTVENO JE, DA OTROCI IN MLADOSTNIKI, KI SO DELEŽNI NASILJA, O TEM SPREGOVORIJO Z ODRASLO OSEBO IN POIŠČEJO POMOČ - Intervju s šolsko svetovalno delavko Tino Plahutnik

Danes vam bova predstavila intervju z našo šolsko svetovalno delavko Tino Plahutnik. Za intervju z njo sva se odločila, ker nas s svojim delom ozavešča o pomembnih temah – na primer, kako odreagirati, ko v šoli nastopijo malo manj prijetni trenutki.



Najprej naju zanima, ali je na naši šoli sploh kaj nasilja?
Da. Po mojem mnenju je nasilje povsod, kjer so mladostniki, torej tudi v šoli. Nasilni pa niso samo otroci in mladostniki, temveč tudi odrasli. Pred tem si ne zatiskajmo oči, temveč se o nasilju vedno znova pogovarjajmo. Še bolj pomembno pa je, da se v šoli učimo o tem, kakšno je spoštljivo vedenje, kako na prijeten način pridobiti prijatelje in kako na miren način najti rešitev, če imamo različna mnenja.

S katerimi vrstami nasilja se soočate kot svetovalna delavka?
Včasih je bilo veliko fizičnega obračunavanja med učenci, dandanes pa je več psihičnega nasilja – tudi izven šole.

Kaj lahko vi naredite za zmanjšanje oziroma preprečevanje nasilja?
Z učenci se o nasilju pogovarjam pri urah pa tudi individualno. Poskušam jih prepričati, da nasilje ni rešitev. In jih naučiti, kako naj se odzovejo v situacijah, kadar pride do konflikta. Poleg tega se z učenci pogovarjamo tudi o tem, kako zaščititi samega sebe pred nasiljem in kako ravnati, če si žrtev nasilja. Bistveno je, da otroci in mladostniki, ki so deležni nasilja, o tem spregovorijo z odraslo osebo in poiščejo pomoč. V šoli to pomeni pomoč učitelja ali svetovalne delavke. Na tak način bomo lahko dosegli, da bo nasilja čim manj.

Kaj lahko učenci naredijo za to, da ne prihaja do nasilja?
Poskušajte biti spoštljivi do drugih in namesto da se, ko ste priča prepiru, postavite na stran od nekoga, poskusite situacijo umiriti. Naj vas ne bo sram ali strah priti povedati, če se v odnosu z vrstniki počutite neprijetno. Pogovor marsikdaj pomaga, da vsak pri sebi najde kakšno idejo, kako bi se lahko drugače obnašal v odnosu z vrstniki in kako bi se postavil zase. Zato vas vabim, da se oglasite pri meni.

Kaj naj naredimo, če nas ustrahujejo?
Najbolje je, da to povemo pristojni odrasli osebi. Če se nasilje zgodi v šoli, je prav, da to poveste v šoli. Seveda boste povedali tudi staršem, ampak mi v šoli moramo vedeti, kaj se dogaja na hodnikih, saj samo tako lahko ukrepamo, da bi bilo nasilja čim manj. Najprej povejte učitelju, pri katerem se je nasilje zgodilo, naslednji po vrsti je razrednik. Včasih pa boste morda presodil, da je najbolje, da se obrnete na svetovalno delavko in tudi to bo prav. Glavno je, da vam ta oseba prisluhne in pomaga najti rešitev težave.

Katera vrsta nasilja je najpogostejša na naši šoli?
Dandanes je najpogostejše psihično nasilje. Opažam, da se učenci med seboj pogosto zbadajo, ideje najdejo tudi na spletu. Učence najbolj prizadene, če nekdo žali njihove starše ali se norčuje iz njihove šibke lastnosti. Veliko nasilja pa se dogaja tudi izven šole, preko telefonov ali socialnih omrežij, v šoli pa se kažejo posledice obračunavanja preko elektronskih medijev. Učenci se nočejo družiti, sodelovati v skupinah …, pogosto odkrijemo, da je vzrok tega nasilje ali vsaj neustrezno vedenje izven šole.

Na naši šoli je bil posnet tudi film o nasilju. Kaj mislite, ali je bila Janova reakcija upravičena in pravilna?
Pa mojem mnenju je razmišljal na kratek rok in se ni zavedal dolgoročnih posledic.

Se veliko učencev zateče k vam po nasvet?
Da, v zadnjem mesecu okoli 1–2-krat na teden pride kakšen učenec ali učenka. Razlogov, zaradi katerih pridejo k meni je več, ni vedno nasilje. Najpogostejši so konflikti med vrstniki, ki jih ne znajo rešiti na ustrezen način, težave pri učenju in pa pogovori o nadaljevanju šolanja. Seveda pa pridejo k meni tudi zaradi osebnih in družinskih težav.

Zakaj prihaja do nasilja?
Do nasilja prihaja, zaradi različnih interesov ali pogledov na neko stvar. Majhni otroci se še ne zanjo pogovoriti o teh razlikah in uskladiti med seboj. V času odraščanja se naučimo tudi tega in zato se večji otroci in mladostniki manj pretepajo, kot mlajši. Se pa mirnega reševanja sporov naučimo predvsem v družini. Ali se pogovorimo, kadar pride do težav ali vpijemo en na drugega ali pretepamo? Družina najmočneje vpliva na to, kako se bo obnašal učenec. Nekateri učenci so nasilni zato, ker se želijo uveljaviti v vrstniški skupini in ne najdejo pozitivnega načina, s katerim bi se dokazali, zato posežejo po nasilju. Namen tega je dokazovanje in nadvlada drugih.

Se je kdaj zgodil kakšen nasilen dogodek, ki bi si ga želeli izpostaviti?
Da. Zgodilo se je že, da sta se sošolca stepla in da so se ostali postavili okoli njiju, kot da bi bila v ringu. Spomnim se, da sta kasneje povedala, da bi se onadva že zdavnaj nehala tepsti, če ju ne bi drugi glasno spodbujali. S tem so na njiju vršili pritisk in nobeden od njiju ni hotel nehati s pretepom, ker se je bal da bo izpadel »reva«. Nekoč pa je neki učenec stopil iz šole, kjer ga je pričakal drug učenec in ga udaril tako močno, da mu je poškodoval nos. Seveda smo zadevo prijavili policiji.

Lahko vi pomagate tudi pri nasilju doma oziroma izven šole?
Jasno, če se ugotovi le sum o nasilju doma, je šola dolžna predati sum pristojnim organizacijam (policija, socialna služba), ki stvar rešujejo naprej. Seveda se z učenci o tem pogovarjamo tudi v šoli, saj lažje zaupajo, ker nas srečujejo v šoli in poznajo. Poskušamo jim biti v oporo, kadar jih je strah, ko potrebujejo tolažbo in drugo pomoč.

Kako priporočate, da se nasilje reši?
Najraje vidim, če se stvar reši z mediacijo, pri čemer ne iščem rešitve jaz, ampak jo najdejo učenci kar med seboj. Seveda pa spodbujam spoštljivo komunikacijo. Na šoli je več učiteljev in svetovalna delavka, ki smo usposobljeni za mediacijo in se učenci lahko obrnejo na nas, da jim pomagamo rešiti spor. Seznami mediatorjev so objavljeni v vsakem nadstropju šole.

Intervju z učiteljico Tino je bil zanimiv in je obema odprl pogled v svet nasilja, ki ni vsem tako dobro poznan. Upava, da se bo vsak bralec zamislil o ne tako lepi polovici človeškega uma, ki želi prevzeti nadzor nad drugimi in s tem povzroči veliko slabega.                                             

                                                              Beno Vrečar, 7. b & Peter Kotnik, 8. b
                                                              Foto: Andraž Hočevar Dolinšek, 9. b

sreda, 24. januar 2018

PRETEPAČI IN PRENAPETEŽI ALI ZAKAJ NEKATERI UKAZUJEJO, DRUGI PA SE UKLANJAJO

Pri izbirnem predmetu Šolsko novinarstvo smo si ogledali kratek film, ki so ga posneli na naši šoli. Imenuje se Temna stran lune. Ker ta film govori o nasilju, sem se odločila, da napišem nekaj o tej temi (v pomoč mi je bila knjiga Drugačna knjiga za fantepoglavje o pretepanju). Povedala vam bom, kaj si sama mislim o tem in kako je najbolje reagirati v primeru nasilja. 

(Skoraj) vsi fantje se med seboj primerjajo (npr. kdo je največji, najhitrejši, najmočnejši …), pri slednjem gre včasih čez mejo in do točke, ko se začne pretep. Mogoče ste že opazili, da pretep vedno začenjajo isti in da se spravljajo na manjše in mlajše. Razlogi za to pa so zelo različni, lahko npr. želijo vzbuditi pozornost drugih, najslabši v razredu si želijo pridobiti spoštovanje s pestmi, do nasilja pa včasih pride tudi, ko nekdo nima dovolj žepnine in sili druge, naj mu plačajo. Najpogostejši dejavnik pa je ta, da nekoga tepejo doma in da ne bi zgledal šibak, sam tepe druge v šoli.

Vir: http://uwb2ms.blogspot.si/2010/05/school-violence.html

Mislim, da nasilje ni rešitev. Nekateri pravijo, da če ti kdo teži,  ga moraš ti nazaj. To ni pravilna rešitev, saj potem pride do še hujšega nasilja. Če se kdo smeji na tvoj račun (oz. ti gre nekdo na živce in bi ga najraje poslal ne vem kam), naredi naslednje. Delaj se »francoza« (to pomeni, da ga totalno ignoriraš, se ne meniš zanj kajti slej ko prej bo odnehal, ker ne dobiva tvoje pozornosti).
Obstaja še ena možnost. Ko ti nekdo teži, si ga zamisli v smešnem položaju, npr. ko rešuje test za matematiko in nič ne zna, ali pa v smešnih oblačilih. Takrat te ne bo več strah pred njimi. To res deluje! Nasilje je res huda stvar. In kadar se zgodi, je dobro, da zanj ve odrasla oseba. Če  kljub temu nihče ne reagira, pa moramo poklicati policijo.

Upam, da sedaj veš več o nasilju in o tem, kaj moraš storiti, ko se z njim srečaš. Najboljše bi seveda bilo, če nasilja sploh ne bi bilo. Naslednjič pa o tem, kaj je o nasilju in nasilnežih povedala naša svetovalna delavka Tina Plahutnik.

VIR: Beil, B., Von Schelling, C. (1999) Drugačna knjiga za fante, Ljubljana: Založba KRES.


                                                                                               Neža Rifel, 8. a

torek, 23. januar 2018

TEMNA STRAN LUNE - naša šola na filmskem platnu

Igrajo: Nejc Škofic, Sandro Pelemiš, Pia Zemljič, Kolja Saksida
Leto: 2006
Kraj snemanja: Kamnik, Osnovna šola Frana Albrehta Kamnik

Film govori o dečku Žanu, ki se je odlično uvrstil na tekmovanju v znanju astronomije. To je izvedel tudi nekdanji drugouvrščeni prvak Igor iz 9. c. Igorju to ni bilo všeč, saj je Žan zaradi svojega uspeha dobil veliko pozornosti. Igor se je odločil, da Žanovo znanje astronomije preveri kar sam.

Vir: https://www.youtube.com/watch?v=d4N8-NOCq8c
Ko ga je srečal pod podhodom, mu je začel postavljati različna vprašanja o Luni. Žan ni znal odgovoriti na čisto vsa vprašanja, zato se mu je Igor posmehoval. O njegovem neznanju astronomije je Igor povedal tudi Žanovim sošolcem. Žana so namesto šampion klicali »škampijon«. Žanu to seveda ni bilo všeč, zato se je odločil, da bo za pomoč prosil dilerja Mileta. Mile mu je seveda takoj ustregel, saj mu je Žan za to plačal.
Naslednji šolski dan ob koncu pouka je Žan pristopil do Igorja in mu rekel, da se morata pogovoriti, ampak pod podhodom. Igor je bil seveda takoj za to, saj se mu Žan ni zdel tako močan, da bi mu lahko kakor koli škodoval. Pod podhodom je Žan rekel Igorju, naj ga pusti na miru in naj se mu upraviči. Igorju se je to zdelo smešno. Nato se kar naenkrat za njegovim hrbtom prikaže Mile, ki Igorju z jeznim glasom reče, naj se takoj opraviči Žanu. Igor se s tem ni strinjal, zato ga Mile pretepe. Žan je nato hitro zbežal domov, kjer se je zaklenil v svojo sobo. K Žanu je nato prišel sošolec, ki mu je Žan le odprl svoja vrata. Hotel se je pogovoriti z njim, ampak mu ni uspelo, saj je bil Žan preveč zaprt sam vase.

Vir: https://www.youtube.com/watch?v=d4N8-NOCq8c
Naslednje šolsko jutro je učiteljica astronomije pristopila do Igorja in mu rekla, da se morata pogovoriti. Ko je Igor prišel v knjižnico, je tam zagledal Žanova starša in Žana. Učiteljica Astronomije vpraša Igora, kaj se je zgodilo včeraj pod podhodom. Igor ji odgovori, da nič, Žan pa sploh noče govoriti. Izven šole nato Žan vpraša Igorja, zakaj je držal z njim, on pa mu odvrne, da bi si naredil veliko sramoto, če bi povedal po pravici ...

                                                                        Andraž Hočevar Dolinšek, 9. b

OGLEJTE SI FILM:



petek, 19. januar 2018

PODROČNO PRVENSTVO V ODBOJKI


V ponedeljek, 8., in v petek, 12. januarja, je na naši šoli potekalo področno tekmovanje v dvoranski odbojki, kamor smo se uvrstili tudi odbojkarji OŠ Frana Albrehta. 

Vir: http://www.rtv.rs/sr_lat/tag/odbojka

Tekmovanje se je v ponedeljek pričelo ob 14.00 v naši športni dvorani. Potekalo je na dveh igriščih. Tuje ekipe so bile: OŠ Trzin, OŠ Preska, OŠ Komenda, OŠ Preserje pri Radomljah in OŠ Simona Jenka Kranj. Ko so ekipe prispele, smo pripravili igrišče in se ogreli. Nato so sledile tekme. Najprej smo se pomerili z OŠ Trzin, proti kateri smo žal izgubili z 1:2 v setih. Ko smo malo spremenili taktiko, smo naslednjo tekmo proti OŠ Preska prepričljivo dobili z 2:0. S tem rezultatom smo se uvrstili v naslednji krog, ki je potekal v petek, prav tako na naši šoli. Ekipe, ki so se poleg nas uvrstile naprej, so bile OŠ Trzin, OŠ Simona Jenka Kranj in OŠ Preserje pri Radomljah.
V petek smo tekmovanje prav tako pričeli ob drugi uri popoldne. Najprej smo se pomerili z OŠ Simona Jenka. Po prvem izgubljenem setu smo tekmo dobili z 2:1. Sedaj smo vedeli, da smo se uvrstili na državno prvenstvo,  bili smo zelo veseli in na naslednji tekmi bolj sproščeni. Žal smo naslednjo tekmo proti OŠ Trzin izgubili z 0:2, vendar smo bili zelo zadovoljni, saj smo vedeli, da bi bil v primeru zmage naš nasprotnik na državnem prvenstvu OŠ Žužemberk, ki je po pravici povedano nepremagljiva. S porazom pa smo si zagotovili lažje nasprotnike, česar smo bili vsi veseli. 
Našo šolo smo zastopali Nik Mujanovič, Nik Rauter, Enej Sladič, Domen Stele, Žan Rozoničnik, Klemen Kranjec, Matic Hrabar in Miha Okorn, naš mentor oziroma trener pa je bil učitelj Simeon Klokočovnik, ki se je uvrstitve na državno prvenstvo želel in se je razveselil prav tako kot mi. Poleg nas se bo iz naše regije na državnem prvenstvu pomerila še OŠ Trzin, ki je bila prva na turnirju. Čestitke!
Miha Okorn, 7. b

torek, 16. januar 2018

NEKAJ BESED O ZASVOJENOSTI S TELEFONOM, RAČUNALNIKOM ...

Danes bom pisal o zasvojenosti in njenih posledicah. Telefone, računalnike in tablice uporabljamo skoraj vsak dan. Na njih gledamo videe, iščemo podatke in igramo igrice, kar nas lahko zasvoji. Zaradi zasvojenosti nam lahko pade uspeh v šoli, nas bolijo oči itd.. 
Vir: http://chulawired.com/three-effects-of-computer-addiction/

Po podatkih, ki so jih podali znanstveniki, bi morali biti na računalniku (ali telefonu) največ 2 uri dnevno. Določiti si je treba pravila, na primer: jutri bom na računalniku eno uro danes pa pol ure. Telefona  ne uporabljamo med jedjo in  med tekmami, saj je to nespoštljivo.
Vir:: https://kotaku.com/5988752/id-like-fewer-addictive-games-thanks

Poskusi določiti en dan, ko računalnika ali telefona sploh ne boš uporabljal. Namesto igranja igric se raje druži z družino ali s prijatelji. Zaradi zasvojenosti lahko zamudiš pomembne dogodke v svojem življenju. Ko igraš igrice, si reči, da boš danes naredil le en »level« ali misijo. Ne pozabi ,da je tvoje resnično življenje pomembnejše od igric. Če pa se ne moreš odstraniti od igric, pa prosi starše ali šolo za pomoč. Lahko pokličeš tudi Tom telefon. Najdi si tudi hobi, ki te bo odvlekel stran od računalnikov. Medtem ko spiš, daj telefon zaradi sevanja stran od sebe.


                                                                 Jan Luka Matičič, 7. c

Vir: 

ponedeljek, 15. januar 2018

LJUBEZNI SI VAM NI TREBA »PRISLUŽITI« Z OCENAMI IN POKALI - intervju z ravnateljem naše šole, Rafkom Lahom

S sošolko sva se dogovorili, da bova ob začetku novega leta intervjuvali ravnatelja OŠ Frana Albrehta, Rafka Laha. Dobili smo se v petek ob 7.30 v njegovi pisarni. Sedli smo na stole in pogovor je stekel …

Kakšno je bilo vaše otroštvo? Kateri je bil vaš najljubši šolski predmet?
Živel sem pri babici, ki se je zelo trudila z menoj. Sicer materialno skromno življenje je bogatilo veliko igranja s prijatelji, pretežno v naravi,  in raziskovanje mlak, gozdičkov. Najraje sem imel TELOVADBO, danes se predmetu reče ŠPORT. Zaradi želje po gibanju. In slovenščino – zaradi izredne učiteljice, ki smo jo učenci poslušali z odprtimi usti.

Kaj ste želeli postati v mladih letih? Kdaj ste se odločili za svoj poklic?
Najprej sem govoril, da bom postal duhovnik, kasneje televizijski napovedovalec. Učitelj sem želel postati pri sedemnajstih.

Ste imeli kot otrok kakšnega vzornika?
Seveda. Moja čudovita babica mi je bila prva vzornica: ljubeča, skrbna, delovna, razmišljujoča. Naučila me je veliko stvari. Npr. šivati nogavice, zamenjati zadrgo na hlačah. Kasneje je bil moj vzornik učitelj Rudi , ki me je med drugim navdušil za košarko, za šah. Kasneje pa tudi drugi učitelji.

So vas v šoli kdaj ustrahovali?
Občasno – starejši vrstniki – nasilneži. Na srednji šoli tudi pretepli. Še danes ne vem, kaj je bil razlog.

Kaj ste delali preden ste postali ravnatelj?
23 let sem sem bil kot razredni učitelj zaposlen na Osnovni šoli Komenda. Poučeval sem v 3., 5. in 6. razredu. Osem let sem bil pomočnik ravnateljice, eno leto pa sem vodil vrtec pri šoli.

Kako izgleda vaš običajen delovni dan?
Vstanem ob 5.30. Kopalnica, telovadba, kavica in zajtrk z ženo Danico. Delo za šolo. Pogosto tudi popoldne in zvečer.

Večkrat smo vas že slišali  igrati kitaro. Kdaj ste se začeli ukvarjati z glasbo?
Že v osnovni šoli. Najprej solo. Kasneje smo fantje ustanovili  ansambel Pink Panter – rock glasba. Še kasneje sem začel spoznavati klasiko na kitari pri učitelju Ivu Droljcu. Nadaljeval sem na Pedagoški akademiji in kasneje na Pedagoški fakulteti kitaro izbral kot predmet za poučevanje mojih učencev na razredni stopnji. Leta 1979 smo mladi fantje organizirali Pop festival Moste 7. Občasno  zapojem in zaigram tudi v prijetni družbi prijateljev.

S čim se ukvarjate v prostem času?
Ni ga veliko; sicer pa grem pogosto v naravo, v gozd. Rad sem ob morju. Rad urejam vrt ob hiši. Preberem pesem, igram šah …

Katera je vaša najljubša knjiga?
Veliko jih je. V tem času izpostavljam knjigo Alkimist, Paula Coelha, pesniško zbirko Salsa, Alojza Ihana … Čaka me knjiga Borisa A. Novaka z naslovom Vrata Nepovrata.

Katero zvrst glasbe najraje poslušate?
Oh, veliko zvrsti. Povezano je z mojim razpoloženjem, željo po določenih zvokih. Etno glasba – slovenska in svetovna, šansoni, tudi rock glasba.

Se ukvarjate tudi s kakšnim športom?
Občasno plavam, kolesarim in igram badminton.

Vsi težko pričakujemo začetek gradnje nove šole. Nam lahko poveste, kdaj bomo lahko sedli v šolske klopi v novi šoli?
Že dolgo čakamo, mar ne? Nadejam se in srčno upam, da bo Občini Kamnik uspelo pričeti z gradnjo šole že v tem šolskem letu. Če bi se to res zgodilo, bomo v novo šolo vstopili na začetku koledarskega leta 2020.

Če bi lahko imeli kakšno super moč, katero bi si izbrali?
Odvisno od situacije. Včasih bi bil neviden, spet drugič bi imel izjemno hitrost, morda rentgenski vid ali pa bi spremenil obliko.

Kaj bi želeli sporočiti učencem ob začetku leta 2018?
Učenke in učenci! V šolo ne hodite zato, da bi morali vedno in povsod biti prvi oz. najboljši. Radi vas imamo takšne, kot ste. Ljubezni si vam ni treba »prislužiti« z ocenami in pokali. Želimo pa si, da v šoli vadite, kaj pomeni biti prijazen in pogumen. Ker biti pogumen ni nekaj, kar pride samo po sebi, ampak odločitev. Odločitev, da je čut za sočloveka pomembnejši od strahu, pomembnejši od sledenja drugim. Zato se ne trudite biti najboljši. Bodite samo prijazni, pogumni in hvaležni. To je vse, kar je zares potrebno.

Ko smo končali z intervjujem, smo se z ravnateljem še malo  pogovarjali in povedal nama je veliko o svoji mladosti. Ravnatelj je bil zelo prijazen sogovornik in počutili sva se dobrodošlo. Počasi smo se poslovili, s sošolko pa sva se mu zahvalili za čas, ki si ga je vzel za naju, in odšli k pouku.


                                                                  Eva Obreza in Ajda Uršič, 7. b

četrtek, 11. januar 2018

RATATOUILLE – MIŠ, KI JE HOTELA POSTATI KUHAR

Sama sem že dvakrat gledala ta film in bil mi je zelo več, zato sem se odločila, da bom napisala kaj, česar še (mogoče) niste vedeli. Ratatouille pa je tudi nekaj drugega. Ni samo naslov filma, ampak je tudi nekaj bolj okusnega. Če vas »matra firbec«, kar berite naprej.

Vir: http://www.disneyinternational.com/
Vir: https://giphy.com/gifs/disney-ratatouille-pLhLLuuME1I9G
Mišku, ki je glavni junak tega filma, je v resnici ime Remy. Remy pa se je rodil z izjemnim vohom. Medtem ko se je potikal med smetnjaki ter svoje prijatelje in sorodnike reševal pred strupi v hrani, je sanjaril, da bi delal kot kuhar v prestižni restavraciji. Ko pa je nekega dne s prijatelji nekaj ušpičil, se je zgodila strašna stvar. Sam je ostal sredi kanalizacije, nihče ni bil z njim … 
Ko je želel iti na svež zrak, je splezal iz kanalizacije in ugotovil, da se je znašel sredi Pariza. Še boljša novica pa je bila ta, da je ven prišel tik pred vhodom v restavracijo, ki jo je vodil njegov idol (takrat že pokojni) August Gusteau, ki je slovel po reku »vsak lahko kuha« (bere se: Gusto). Takrat so se mu uresničile sanje. V tej restavraciji je spoznal sramežljivega in nerodnega Linguinija, ki je bil po hierarhiji v restavraciji na najnižji stopnički – bil je pomivalec posode. A ko Remy in Linguini združita moči, so vsi zelo presenečeni in Linguinija ne odpustujo.  Na koncu pridejo vsi Remyievi prijatelji in zgodba se zaključi srečno.

REMY

Film je sinhroniziran v slovenščino, tako da si lahko ogledajo film tudi mlajši otroci. Na začetku, v uvodu, sem vam rekla, da vam povem, kaj je  ratatouille. To je tradicionalna francoska jed, sestavljena pa je iz zelenjave, ki je lepo zložena in  na koncu popečena. Znana pa je po filmu Ratatouille. Ko je Linguigi dokazal šefu, da zna kuhati, je skuhal ratatouille, ki je bil odličen. Zato so film poimenovali po tej jedi.

RATATOUILLE
V filmu pa se dogaja še veliko drugih zanimivih in zelo smešnih prigod, zato vam priporočam, da si ta film (ali pa risanko) ogledate, saj vas bo nasmejala do solz. Pa tudi jed vas bo (mogoče) presenetila.

VIRI:


Neža Rifel,  8. a

sreda, 10. januar 2018

ŠOLSKI LITERARNI NATEČAJ 2017/18


LITERARNI NATEČAJ ŠOLSKE KNJIŽNICE
OŠ FRANA ALBREHTA KAMNIK

Drage učenke in učenci, vabimo vas, da napišete (si izmislite) zgodbo z naslovom:

O KNJIGI, KI SI JE NI NIHČE IZPOSODIL.

Lahko jo napišete tudi v obliki pesmi, lahko izdelate strip, celo dramsko besedilo lahko napišete, izbira je vaša!
Sodelujete lahko vsi učenci naše šole, od 1. do 9. razreda.
Veselimo se vaših zgodb, najboljše med njimi bomo seveda nagradili ter objavili v Almanahu in šolskem glasilu.

Vaše prispevke pričakujemo do 26. februarja 2018.

Prinesite jih v šolsko knjižnico ali pošljite po e-pošti na naslov: knjiznica@os-fa.si.

Na vsa vprašanja, ki se vam bodo morda porodila v povezavi z natečajem, vam bova z veseljem odgovorili šolski knjižničarki.


Namig …
Zvečer, ko učitelji in njihovi učenci doma sladko smrčijo in so šolska vrata trikrat zaklenjena z najtežjim šolskim ključem, se knjige v šolski knjižnici pogovarjajo.
Piki Jakob je bil dva tedna na obisku pri Maksu iz 3. b, kjer ga je v roke dobil kuža in ga ugriznil v platnico. Jadran Krt se je pravkar vrnil z dopusta na morju, kamor ga je odpeljala Nina iz 7. a. Sončni žarki in morski zrak so dobro deli njegovim oguljenim listom. Muca Copatarica spi, dolgo časa je bila izposojena in otroci so ji jo kar podajali iz rok v roke. Vse, kar nocoj potrebuje, je dolg in krepčilen spanec doma v šolski knjižnici.

Kaj pa tista knjiga, ki že vse leto sameva na najvišji polici? Še vedno diši po novem in odkar je prišla v šolsko knjižnico, se je premaknila le takrat, ko je knjižničarka brisala prah s knjižnih polic …

torek, 09. januar 2018

DIAN FOSSEY - ZOOLOGINJA, KI JE REŠILA GORSKE GORILE

Danes vam bom povedala nekaj o Dian Fossey, zoologinji, ki jo zelo cenim.

Vir: https://www.pinterest.fr/pin/370210031859962694/?autologin=true

Dian Fossey se je rodila 16. januarja 1932 v San Franciscu. Njena starša sta se ločila, zato je živela pri materi in očetu. Bila je odlična študentka, ki se je zanimala za živali. Pri šestih letih je začela jahati konje. V devetnajstem letu starosti je nekaj časa delala v očetovem podjetju, vendar je po enem letu odšla in začela delati na ranču v Montani. Zaradi navezanosti na živali je diplomirala na poklicni terapiji za živali. Diplomirala je leta 1954. Po diplomi je se je zaposlila kot direktorica oddelka za poklicno terapijo v bolnišnici Kosair. Svoje delo je imela rada, vendar si je želela videti več prostoživečih živali. 
Vir: http://ontheworldmap.com/rwanda/rwanda-location-on-the-africa-map.html
Leta 1967 se je odpravila v Ruando, v gorske gozdove, kjer je preučevala gorile. Njeno odpravo je financiral National Geographic. Gorile je imela zelo rada in zato je vsako tudi poimenovala. Ločevala jih je po nosnih gubah. Dian je gorile ščitila pred divjimi lovci, ki so jih pobijali za denar( njihove glave so uporabili za okras, roke pa za pepelnike). Imela je veliko prijateljev, vendar je imela tudi sovražnike. 27. decembra 1985 so jo našli umorjeno v njeni koči, umor ni bil nikoli dokončno razrešen. Pokopali so jo 31. decembra  poleg njene najljubše gorile. Dian je gorske gorile rešila pred izumrtjem, zato jo tudi cenim. 
Upam, da vam je bil moj članek zanimiv, če pa želite izvedeti še več. preberite članek na spletni strani https://gorillafund.org/who-we-are/dian-fossey/dian-fossey-bio/ ali pa si oglejte film z naslovom Gorile v megli



KAJ JE ZOOLOGIJA?
Zoologija je znanstvena veda, ki proučuje živali – njihov način življenja (kako se prehranjujejo, razmnožujejo, njihov način vedenja, telesno zgradbo …). Deli se na več disciplin, kot so:
-         ORINTOLOGIJA (proučevanje ptic ),
-         ENTOMOLOGIJA (proučevanje žuželk ),
-         HERPETOLOGIJA (proučevanje dvoživk in plazilcev ),
-         PRIMATOLOGIJA (proučevanje opic ) itd  …

Vir: http://arsenal.gomedia.us/shop/vectors/woodland-animals-vector-pack/

  
                                                                                         Iza Virant, 7. b