četrtek, 25. januar 2018

BISTVENO JE, DA OTROCI IN MLADOSTNIKI, KI SO DELEŽNI NASILJA, O TEM SPREGOVORIJO Z ODRASLO OSEBO IN POIŠČEJO POMOČ - Intervju s šolsko svetovalno delavko Tino Plahutnik

Danes vam bova predstavila intervju z našo šolsko svetovalno delavko Tino Plahutnik. Za intervju z njo sva se odločila, ker nas s svojim delom ozavešča o pomembnih temah – na primer, kako odreagirati, ko v šoli nastopijo malo manj prijetni trenutki.



Najprej naju zanima, ali je na naši šoli sploh kaj nasilja?
Da. Po mojem mnenju je nasilje povsod, kjer so mladostniki, torej tudi v šoli. Nasilni pa niso samo otroci in mladostniki, temveč tudi odrasli. Pred tem si ne zatiskajmo oči, temveč se o nasilju vedno znova pogovarjajmo. Še bolj pomembno pa je, da se v šoli učimo o tem, kakšno je spoštljivo vedenje, kako na prijeten način pridobiti prijatelje in kako na miren način najti rešitev, če imamo različna mnenja.

S katerimi vrstami nasilja se soočate kot svetovalna delavka?
Včasih je bilo veliko fizičnega obračunavanja med učenci, dandanes pa je več psihičnega nasilja – tudi izven šole.

Kaj lahko vi naredite za zmanjšanje oziroma preprečevanje nasilja?
Z učenci se o nasilju pogovarjam pri urah pa tudi individualno. Poskušam jih prepričati, da nasilje ni rešitev. In jih naučiti, kako naj se odzovejo v situacijah, kadar pride do konflikta. Poleg tega se z učenci pogovarjamo tudi o tem, kako zaščititi samega sebe pred nasiljem in kako ravnati, če si žrtev nasilja. Bistveno je, da otroci in mladostniki, ki so deležni nasilja, o tem spregovorijo z odraslo osebo in poiščejo pomoč. V šoli to pomeni pomoč učitelja ali svetovalne delavke. Na tak način bomo lahko dosegli, da bo nasilja čim manj.

Kaj lahko učenci naredijo za to, da ne prihaja do nasilja?
Poskušajte biti spoštljivi do drugih in namesto da se, ko ste priča prepiru, postavite na stran od nekoga, poskusite situacijo umiriti. Naj vas ne bo sram ali strah priti povedati, če se v odnosu z vrstniki počutite neprijetno. Pogovor marsikdaj pomaga, da vsak pri sebi najde kakšno idejo, kako bi se lahko drugače obnašal v odnosu z vrstniki in kako bi se postavil zase. Zato vas vabim, da se oglasite pri meni.

Kaj naj naredimo, če nas ustrahujejo?
Najbolje je, da to povemo pristojni odrasli osebi. Če se nasilje zgodi v šoli, je prav, da to poveste v šoli. Seveda boste povedali tudi staršem, ampak mi v šoli moramo vedeti, kaj se dogaja na hodnikih, saj samo tako lahko ukrepamo, da bi bilo nasilja čim manj. Najprej povejte učitelju, pri katerem se je nasilje zgodilo, naslednji po vrsti je razrednik. Včasih pa boste morda presodil, da je najbolje, da se obrnete na svetovalno delavko in tudi to bo prav. Glavno je, da vam ta oseba prisluhne in pomaga najti rešitev težave.

Katera vrsta nasilja je najpogostejša na naši šoli?
Dandanes je najpogostejše psihično nasilje. Opažam, da se učenci med seboj pogosto zbadajo, ideje najdejo tudi na spletu. Učence najbolj prizadene, če nekdo žali njihove starše ali se norčuje iz njihove šibke lastnosti. Veliko nasilja pa se dogaja tudi izven šole, preko telefonov ali socialnih omrežij, v šoli pa se kažejo posledice obračunavanja preko elektronskih medijev. Učenci se nočejo družiti, sodelovati v skupinah …, pogosto odkrijemo, da je vzrok tega nasilje ali vsaj neustrezno vedenje izven šole.

Na naši šoli je bil posnet tudi film o nasilju. Kaj mislite, ali je bila Janova reakcija upravičena in pravilna?
Pa mojem mnenju je razmišljal na kratek rok in se ni zavedal dolgoročnih posledic.

Se veliko učencev zateče k vam po nasvet?
Da, v zadnjem mesecu okoli 1–2-krat na teden pride kakšen učenec ali učenka. Razlogov, zaradi katerih pridejo k meni je več, ni vedno nasilje. Najpogostejši so konflikti med vrstniki, ki jih ne znajo rešiti na ustrezen način, težave pri učenju in pa pogovori o nadaljevanju šolanja. Seveda pa pridejo k meni tudi zaradi osebnih in družinskih težav.

Zakaj prihaja do nasilja?
Do nasilja prihaja, zaradi različnih interesov ali pogledov na neko stvar. Majhni otroci se še ne zanjo pogovoriti o teh razlikah in uskladiti med seboj. V času odraščanja se naučimo tudi tega in zato se večji otroci in mladostniki manj pretepajo, kot mlajši. Se pa mirnega reševanja sporov naučimo predvsem v družini. Ali se pogovorimo, kadar pride do težav ali vpijemo en na drugega ali pretepamo? Družina najmočneje vpliva na to, kako se bo obnašal učenec. Nekateri učenci so nasilni zato, ker se želijo uveljaviti v vrstniški skupini in ne najdejo pozitivnega načina, s katerim bi se dokazali, zato posežejo po nasilju. Namen tega je dokazovanje in nadvlada drugih.

Se je kdaj zgodil kakšen nasilen dogodek, ki bi si ga želeli izpostaviti?
Da. Zgodilo se je že, da sta se sošolca stepla in da so se ostali postavili okoli njiju, kot da bi bila v ringu. Spomnim se, da sta kasneje povedala, da bi se onadva že zdavnaj nehala tepsti, če ju ne bi drugi glasno spodbujali. S tem so na njiju vršili pritisk in nobeden od njiju ni hotel nehati s pretepom, ker se je bal da bo izpadel »reva«. Nekoč pa je neki učenec stopil iz šole, kjer ga je pričakal drug učenec in ga udaril tako močno, da mu je poškodoval nos. Seveda smo zadevo prijavili policiji.

Lahko vi pomagate tudi pri nasilju doma oziroma izven šole?
Jasno, če se ugotovi le sum o nasilju doma, je šola dolžna predati sum pristojnim organizacijam (policija, socialna služba), ki stvar rešujejo naprej. Seveda se z učenci o tem pogovarjamo tudi v šoli, saj lažje zaupajo, ker nas srečujejo v šoli in poznajo. Poskušamo jim biti v oporo, kadar jih je strah, ko potrebujejo tolažbo in drugo pomoč.

Kako priporočate, da se nasilje reši?
Najraje vidim, če se stvar reši z mediacijo, pri čemer ne iščem rešitve jaz, ampak jo najdejo učenci kar med seboj. Seveda pa spodbujam spoštljivo komunikacijo. Na šoli je več učiteljev in svetovalna delavka, ki smo usposobljeni za mediacijo in se učenci lahko obrnejo na nas, da jim pomagamo rešiti spor. Seznami mediatorjev so objavljeni v vsakem nadstropju šole.

Intervju z učiteljico Tino je bil zanimiv in je obema odprl pogled v svet nasilja, ki ni vsem tako dobro poznan. Upava, da se bo vsak bralec zamislil o ne tako lepi polovici človeškega uma, ki želi prevzeti nadzor nad drugimi in s tem povzroči veliko slabega.                                             

                                                              Beno Vrečar, 7. b & Peter Kotnik, 8. b
                                                              Foto: Andraž Hočevar Dolinšek, 9. b

Ni komentarjev:

Objavite komentar